Grad pri Gradu na Goričkem je začel nastajati že v dvanajstem stoletju in skozi stoletja so se v njem, medtem ko je dobival današnjo podobo, nalagale, prekrivale in zakrivale zgodovinske plasti posameznih obdobij. S svojo peterokotno strukturo in ogromnim volumnom je to največji grajski kompleks pri nas, kar pa je prej njegova pomanjkljivost kot prednost.

Obnova in vzdrževanje takšnega objekta je namreč skoraj misija nemogoče. Prenova poteka zelo počasi, po delih, po traktih in posameznih prostorih in zdi se, da bo trajala neskončno dolgo, pravi Stanka Dešnik, direktorica Krajinskega parka Goričko, ki je upravljavec grajskega kompleksa.

Grad je bil v lasti več plemiških rodbin, nazadnje, pred drugo svetovno vojno, ga je skupaj z ogromnim posestvom kupil soboški veleposestnik Ferdinand Hartner. Leta 1945 je nova oblast Hartnerja razlastila, grad je prešel v državno last in takrat se je začelo njegovo počasno propadanje. Najprej, še pred koncem vojne, so veliko notranje opreme gradu uničili ruski vojaki, ki so v njem imeli štab in bolnišnico.



Po zaplembi in podržavljenju pa je hitro izginil še preostanek čudovitega pohištva, umetnin in druge opreme. Nekaj desetletij je bil grad uporabljen za različne namene, v južnem traktu je dolgo stanovalo nekaj družin, v njem je bil dolgo časa tudi center za usposabljanje vojaških rezervistov in pozneje pripadnikov teritorialne obrambe, a nihče, ki ga je uporabljal, v njegovo vzdrževanje in obnovo ni vlagal skoraj nič.



Grad je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja zato kazal že zelo klavrno podobo, rušiti se je začel zahodni trakt, na več mestih je razpadla streha, postal je nevaren za bivanje ali za uporabo, zato je bil prazen, kar je propadanje še pospešilo.
 

Po desetletjih propadanja začetek dolgotrajne prenove

A v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, kmalu po osamosvojitvi Slovenije, je kot rešitev za grad prišla zamisel o ustanovitvi trideželnega avstrijsko-slovensko-madžarskega Krajinskega parka Raab-Goričko-Örség. Grad naj bi postal sedež slovenskega dela parka, zato so se leta 1995 lotili njegove obnove tudi z evropskimi sredstvi.

»Toda nikoli ni bilo dovolj denarja, da bi se prenove lahko lotili celovito in z enotnim konceptom. Po kosih, po fazah so grad prenavljali skozi vse to dolgo obdobje, vendar še zdaj ni povsem dokončana niti njegova statična sanacija. Do zdaj je tako statično sanirano približno tri četrtine kompleksa, dejansko obnovljenega pa je šele četrtina gradu,« pravi Stanka Dešnik.

In tako kot so se skozi stoletja nabirale in prekrivale zgodovinske plasti spreminjanja in širjenja tega gradu, se je v zadnjih skoraj treh desetletjih nabralo tudi nekaj različnih plasti njegovih obnov. V različnih obdobjih so namreč za obnovo skrbeli različni načrtovalci in izvajalci in konceptualne razlike so v različnih delih gradu vidne še danes.



Na začetku obnove je bil za načrtovanje prenove zadolžen zdaj že pokojni soboški arhitekt Edo Jalšovec, za njim je nekaj časa za prenovo skrbel arhitekt Goran Dominko, ki je za Sava Turizem izrisal tudi nikoli uresničeno preureditev vrhnje etaže gradu v hotel, od leta 2009 pa za prenove skrbi ljubljanska arhitektka Maruša Zorec s svojo ekipo arhitekturnega biroja Arrea.

S svojim značilno drugačnim pristopom kombiniranja zelo sodobnih elementov opreme v zgodovinske lupine grajskih prostorov je v delu gradu pustila močan pečat, za dosedanjo prenovo gradu pa je njen biro Arrea tudi med nominiranci za evropsko arhitekturno nagrado Mies van der Rohe 2022.
 

Belina zidov in moderna oprema iz svetlega lesa

Po načrtih in pod nadzorom Zorčeve so v gradu uredili turistične sobe, arkadni hodnik in spremljajoče prostore v vrhnjem nadstropju jugovzhodnega krila gradu, večnamenski prostor v medetaži grajskega stolpa tega istega krila, grajsko kapelico v južnem traktu in še nekaj prostorov. Glavni motiv vseh teh prenov je belina zidov in prostorov, kombinirana z modernimi kosi opreme iz svetlega lesa.



Po mnenju nekaterih je takšen pristop bolj »prestrukturiranje« kot »obnova« ali »konzervacija« nekega zgodovinskega objekta (Luka Skansi v predstavitvi biroja Arrea), Zorčeva pa o tem pravi, da »se ukvarjamo predvsem s potenciali organizacije prostora in njegovih prilagoditev načinom bivanja v našem času, nikakor pa ne bi želeli z našimi posegi brisati zanimivih plasti zgodovine in uvajati novega za vsako ceno.



Filozofija pristopov do obstoječega danes se trudi ohranjati v stavbah sledi časa, kar ne pomeni vedno le predstavljanja lepih stvari, ampak ohranjanje sledi dogodkov, ki do gradu niso bili najbolj prijazni. In grad Grad je v tem smislu pravi palimpsest, pripovedovalec zgodb in zgodovine skozi svojo materialno zapuščino. Izziv vsake prenove je spoznati in ohraniti dušo tega prostora, prebrati logiko njegovega razvoja in razmisliti, s čim mu omogočiti življenje v našem času.

Grad je ogromna struktura, ki na zunaj deluje enotno, znotraj dvorišča pa skriva dva nivoja, ki ju povezuje obodni arkadni hodnik, ta omogoča pretočno gibanje okoli notranjega dvorišča in navezavo prostorov vanj. Samo jedro dvorišča skriva v sebi gotovo še sledi prvotnega gradu, nekateri ostanki so tudi znotraj obodne strukture (na primer gotski portal) in vidni pod posebnimi pogoji tudi danes. To so veliki izzivi, ki spremljajo njegovo prenovo.« In kljub nekoliko drugačnemu pristopu k obnovi je sodelovanje z Zavodom za varstvo kulturne dediščine odlično, pravi.
 

Grad ima posebno mesto med njihovimi projekti

Sicer pa ima grad pri Gradu za Marušo Zorec med vsemi njihovimi projekti obnov prav posebno mesto. »K temu pripomore več dejavnikov, prvi je prekrasen kontekst pokrajine Goričkega, kjer stoji, drugi njegova zelo plastovita zgodovina ter nenavadna in posebna arhitekturna zasnova. Položaj gradu je izjemen, leži na robu Slovenije, med Avstrijo in Madžarsko in bi lahko tudi zaradi tega prevzel vlogo povezovalca, spodbujevalca in promotorja dobrega, pametnega, trajnostnega razvoja tega prostora.

Krajinski park, ki ima sedež na gradu, to s svojimi dejavnostmi že počne, žal država tega potenciala še ni prepoznala.«

Nominacija za nagrado Mies van der Rohe ji tako veliko pomeni tudi zaradi vseh drugih, ki se trudijo oživljati grad, »pa tudi zato, ker je žirija prepoznala, da smisel novega življenja v starem morda ni le brezhibno obnovljeno staro ostenje, temveč se bogata zgodovina in sodobnost znotraj razkrite celote morda lahko povežeta še močneje.«