Čar golega istrsko-kraškega sveta

»Vsi rinejo na Slavnik, medtem ko na Goliču, Lipniku, Kojniku in Kavčiču ne srečaš skoraj nikogar,« pravi Denis Paliska, dober poznavalec hribovitih delov koprskega zaledja, sicer pa kolesarski navdušenec. »Med istrskima vasema Zazid in Rakitovec se  odpira prav poseben svet. »Možnosti je neskončno. Če živiš v Kopru, se ti tudi v času zaprtja občinskih mej ni treba bati, da bi se naveličal izletov v naravi. Eden mojih najljubših predelov so gole planote Kraškega roba, na katerih zagotovo najdeš svoj odmik in mir,« pripoveduje. Poti na vrhove so dobro označene, a na njih ni koč, pod njimi pa ne gostiln, zato ne privabijo večjega števila pohodnikov.

Kraški rob sicer predstavlja mejo med sredozemskim in celinskim delom Slovenije, ko se kraška planota prevesi v flišnato istrsko pokrajino. V zgodovini je bilo to tudi mejno območje med Beneško republiko in Habsburžani. Še danes v Istri slišimo kakšnega lokalnega prenapeteža, ki bi najraje »spet postavil mejo na Črnem Kalu« in se tako znebil po njegovem motečih turistov in drugih »foreštov« (istrski izraz za prišleke).
 

Trase poljubno daljšamo in krajšamo

Pa se vrnimo raje k naravi in načrtom za rekreacijo. Izletniško dolžino je med številnimi potmi mogoče povsem prilagoditi svojim željam in zmožnostim. Razdaljo od Rakitovca do Kavčiča (879 met­rov nadmorske višine) je mogoče premeriti v 45 minutah. Z vrha, na katerem stojita dva križa, se odpre razgled proti Učki, Istri, Tržaškemu zalivu, Dolomitom, Julijskim Alpam ter bližnjemu Lipniku, Goliču in Žbevnici. Zadnja je že na hrvaški strani.

V Društvu za turizem, šport, kulturo in razvoj Rakitovca, ki ga vodi Ada Rožac, organizirajo vsako leto pohod na okoliške hribe. Izlet sicer načrtujejo spomladi, ko lahko na tem območju občudujemo tudi številne narcise, ki na gorskih travnikih pričarajo rumeno-belo preprogo. »Spet so začele poganjati kot nekoč zaradi pogostejše košnje,« omeni Rožačeva. Med hojo lahko ponekod opazujemo krave, ki se pasejo. »Tu je označena tudi srčna pot – s srci, in ne običajnimi rdeče-belimi markacijami –, za kar je poskrbelo Koronarno društvo Slovenske Istre in Krasa,« omeni.



Iz Kavčiča lahko pohod podaljšamo za uro do Goliča (890 metrov nadmorske višine), ki potrjuje latinski rek nomen est omen ali ime je znamenje. Kot zanimivost, ta vrh je prikazan tudi v zadnjem videospotu kantavtorja Jureta Lesarja za njegov singel Žeja. S celotnega grebena, ki morda deluje jesensko precej turobno, se odpira prekrasen razgled na Istro, morje, Snež­nik ter Slavnik, v lepem vremenu še dlje. Zazid pa je dobro izhodišče za poldrugo uro oddaljeni Lipnik (804 metri nadmorske višine). Skoraj toliko je tudi do Kojnika, ki je med omenjenimi »goličavci« še najbolj poraščen. Do Kojnika se da priti še iz Podgorja, in to kar po dveh poteh.
 

Petnajst poti, zbranih v brošuri

Hkrati se iz Zazida lahko podamo proti Kuku (ura hoje) – kamor pa se je spet mogoče povzpeti tudi iz Movraža, Smokvice, Gračišča, Kubeda ali Hrastovelj. Ustavimo se lahko na Lačni, kjer si tisti, ki nimajo težav z višino, z dvanajstmetrskega razglednega stolpa v treh nadstropjih privoščijo nepozaben pogled na Tržaški zaliv. »Iz Podpeči pri Hrastovljah, kjer je slikoviti obrambni stolp, vpet v Kraški rob, se lahko podamo na Kojnik tudi s kolesom in smo čez 15 minut že v Podgorju. A pri kolesarskem izletu v teh krajih je treba biti bolj previden, saj so steze – z izjemo Slovenske turnokolesarske poti – slabše označene,« svetuje Denis Paliska.



Kraški rob ponuja še vrsto drugih različic poti: od Socerba do Črnega Kala in Črnotič, kjer je v mogočni plezalni steni mogoče občudovati drzne »povzpetnike«, pa od Hrastovelj do Zanigrada, kjer je srednjeveška cerkvica sv. Štefana, znana po vsakoletnem blagoslavljanju konj ... Petnajst tematskih poti za pohodnike in kolesarje je zbranih tudi v brošuri, ki jo je za promocijo svojega zaledja pred leti izdala koprska občina in jo je mogoče najti na občinskih spletnih straneh.
 

Živo obarvane steze do pustih vrhov

Najvišji vrhovi Kraškega roba, ki segajo 800 do 900 metrov visoko, so pusti in sorajda spominjajo na kakšno pokrajino z Marsa – večinoma so prekriti s travo in kamenjem. Po drugi strani pa je še posebno jeseni med hojo mogoče občudovati žareče oranžno-rdeče odtenke ruja, grmičevja, tipičnega za Kras in Istro. »Poti so povsem primerne za družine z otroki ali starejše pohodnike, saj so zaradi hoje po slemenu v večjem delu skoraj položne,« zagotovi naš vodnik. Svoj izziv bodo našli tudi zahtevnejši rekreativci, ki lahko vse »gole vrhove« prehodijo kar v enem dnevu. Po sogovornikovih besedah se na poti le redko sreča kakšna živa duša, še posebno to velja za območje Goliča. Odkar je izbruhnila epidemija novega koronavirusa, pa po več urah hoje morda le naletiš na nekaj pohodnikov, doda.



Bolj obljudeno je območje proti dolini Dragonje, kjer ena lepših poti vodi iz Sočerge proti spodmolom, previsnim stenam, imenovanim Ušesa Istre, ki so skupaj z bližnjim šestmetrskim skalnim lokom (mostom) uvrščene med slovenske naravne znamenitosti. Tu so si zatočišče našle nekatere redke in ogrožene vrste ptic, zato informativna tabla obiskovalce opozarja, naj jih s hrupom nikar ne motijo. Dolina Dragonje prav tako ponuja pestro izbiro izletniških idej – a to je že druga zgodba.