Kjer imajo Ljubljančani svoj športni dan

Razvojni pedagogi in zagovorniki gozdne pedagogike bi bili navdušeni, je gotovo marsikoga prešinilo, ko se je že v času prvega zaprtja zaradi novega koronavirusa, še bolj pa v drugem valu, v katerem gibanje ljudi omejujejo tudi krajši dnevi, sprehajal po ljub­ljanskem Golovcu. Med osred­njimi potmi so nastale nove stezice, kakor da bi gozd, ki se razteza na 650 hektarih jugovzhodno od središča mesta, dobil dodatne žile, ob njih pa so marsikje zrasle hišice, narejene bolj ali manj umetelno iz vej in dračja.

Tudi zadnji konec tedna, ki je bil radodaren s sončnimi žarki, čeravno le za nekaj ur v dnevu, je bilo v času, ko so prebivalci zapustili domovanja, na Golovcu skoraj tako živahno, kakor da bi pripravili kak­šen športni dan v mestu. Otroci so vlekli na kup veje in ustvarjali bunkerje ali naselili katere, ki so jih naredili njihovi predhodniki, brskali še za kakšnim nepobranim kostanjem in drugimi gozdnimi sadeži ali preprosto divjali po listju, ki je zapeljivo šelestelo pod nogami. Starejši so šli najbrž po svojih ustaljenih sprehajalnih poteh, se ustavljali in fotografirali žarke, ujete v rumeno-rjave liste dreves. Kolesarji, ki imajo na Golovcu cel preplet prog (prostovoljno jih ureja Športno društvo Golovec trails), so bili tokrat precej omejeni, saj so bile domala vse potke polne sprehajalcev.

​
 

Veliki studenčar in koščak

Med tistimi, ki jih je mogoče zelo pogosto srečati na Golovcu, je Aleš Dakić. V ta gozd s posebnim namenom, za kakršnega ga je razglasila Mestna občina Ljubljana, ga vleče od otroštva, zadnje desetletje mu je zaprisežen tudi po funkciji, saj je predsednik Četrtne skupnosti Golovec. Pozna vsako stezico, tudi tiste, ki so nastale na novo, čeravno so mu še vedno najljubše tiste blizu doma, najmanj obljudene in posebne tudi zaradi potočkov.



Na ta svoj Golovec je zahajal še kot otrok in ga tako posvojil, da mu reče kar nekakšen drugi dom. Neprecenljivo se mu zdi, da imamo v Ljubljani kaj takega sredi mesta, pri čemer Golovec kajpak ni osamljen, tu so še Grajski grič, Rožnik s Šišenskim hribom, Šmarna gora, ki skupaj prispevajo k temu, da kar 40 odstotkov Mestne občine Ljubljana pokriva gozd.

Kaj ga torej med vsemi temi mož­nostmi dela posebnega? Najprej gotovo to, je odgovoril Dakić, da se nadaljuje v Posavsko hribovje, torej je mogoče od tod še kar hoditi in hoditi ... In čeprav območje ni krajinski park, kakor je Rožnik s Tivolijem in Šišenskim hribom, kar bi med drugim zagotavljalo natančen popis biotske raznolikosti, je prav tako zelo zanimivo po favni in flori.



Še zlasti pomemben del so potoki; v tistem pri ribnikih pri Rakovniku je, denimo, največja znana populacija kačjega pastirja po imenu veliki studenčar, zaradi česar je bilo to območje celo predlagano za Naturo 2000 za kačje pastirje, vendar predlog ni bil upoštevan, je povedal Marjan Govedič iz Centra za kartografijo favne in flore. Velika posebnost tega območja je, recimo, še rak koščak. Veliko je tudi divjadi, z vsakdanjih sprehodov poroča Aleš Dakić, celo divje prašiče so opazili.
 

Nekoč je bilo tam manjše gostišče

Na Golovcu, ki ne seže više od 450 metrov, kolikor je visok njegov najvišji del, Mazovnik, gozd v preteklosti ni bil nekaj samo po sebi umevnega, navsezadnje je dobil takšno ime, ker je bil povsem gol oziroma porasel zgolj s travo. Načrtno pogozdovanje se je začelo konec 19. stoletja, dolgoletni zaposleni na tamkajšnjem astronomskem observatoriju se še spomnijo časa, ko so imeli razgled proti Krvavcu in do Krima.

Za Bojana Dintinjano, vodjo observatorija in strokovnega sodelavca na fakulteti za matematiko in fiziko, je Golovec predvsem delovno mesto, kamor je začel zahajati še kot študent na začetku osemdesetih let, a ga rad uporabi tudi za rekreacijo. V vseh teh letih ga je dodobra spoznal in ve povedati, da je bila tam že pred letom 1910 opazovalna postaja z razgledno ploščadjo, od koder se je videla vsa Ljubljana; v stavbi je bilo menda celo manjše gostišče.



Omenjena opazovalna postaja je še danes del glavne stavbe observatorija, ki so ga začeli načrtovati po drugi svetovni vojni in graditi sredi petdesetih let. Lep čas je bila tam tudi edina seizmološka postaja v Sloveniji, zato se je hiša imenovala Astronomsko-geofizikalni observatorij Golovec, pozneje je seizmološke dejavnosti prevzela agencija za okolje, in čeprav jih deloma tam še opravljajo, se zdaj imenuje astronomski observatorij in je del pedagoškega procesa fakultete za matematiko in fiziko ljubljanske univerze. Študentje se tam naučijo osnov ravnanja s teleskopi, sicer pa poteka dandanašnji opazovanje zvezd v glavnem prek monitorja, je povedal sogovornik.

Pomembna razlika, ki jo je opazil v desetletjih, je tudi to, da je Golovec čedalje bolj priljubljena točka rekreativcev. »Še pred dobrim desetletjem sem srečal le redkokoga, zadnja leta pa se tod giblje tudi po tisoč ljudi na dan,« je urno ocenil. Tudi zato meni, da bi bilo treba območje bolje urediti.
 

Gozd aktivnosti

Na Mestni občini Ljubljana to načrtujejo v okviru projekta URBforDAN, ki bi se sicer moral skleniti že konec tega leta, a so ga podaljšali. Cilj projekta, ki ga s sredstvi podpira Evropski sklad za regionalni razvoj, je boljše upravljanje gozdov v podonavskih mestih; v njem sodeluje 12 evropskih partnerjev, med njimi sedem mest, poleg Ljubljane Dunaj (Avstrija), Budimpešta (Madžarska), Zagreb (Hrvaška), Beograd (Srbija), Cluj-Napoca (Romunija) in Ivano-Frankivsk (Ukrajina).



Na Golovcu, ki mu vsebinski vodja projekta Jurij Kobe z MOL pravi kar glavno pljučno krilo Ljubljane, saj sta tam dve tretjini gozda v ljubljanskem obroču, bodo tako kmalu ustrezneje in z enotno grafično podobo uredili osrednje tematske poti; tod se vijejo štiri: srčna, pot spominov in tovarištva, slovenska turnokolesarska pot in mednarodna romarska Jakobova pot. Poleg tega bodo označili osem glavnih vstopnih točk in uredili tri parkirišča, nato pa tudi, kakor je zagotovil, okrepili nadzor, saj je na hribu še vedno mogoče opaziti parkirana vozila.

Številni sprehajalci in rekreativci, ki zahajajo na Golovec, (še) nimajo dolgoletnega intimnega odnosa z njim, zato se držijo le na določenih območjih, kar pa je škoda, saj je možnosti res veliko, je dejal Kobe. Po oceni MOL ima Golovec do pol milijona obiskovalcev na leto, kar je le tretjina števila, ki ga je že pred desetletjem dosegal Rožnik s Šišenskim hribom.



V ekipi bi radi poudarili ekološko in socialno funkcijo gozda, želijo si, da bi bil to predvsem gozd aktivnosti. Zelo pomemben del je tudi gozdna pedagogika, za katero so namenjene tri glavne točke (pri Štepanjskem naselju, observatoriju in na Rakovniku), vendar brez posebnih pripomočkov. Vzgojitelji in učitelji iz MOL, s katerimi so se povezali, so namreč poudarili, da otroci ne potrebujejo drugega kot gozd, kjer razvijajo in uporabljajo domišljijo, je njihove misli prenesel Kobe.

Zadnji in ravno tako pomemben del projekta URBforDAN pa je povezovanje in sodelovanje z lastniki gozdov (več kot 85 odstotkov ga je v lasti fizičnih in pravnih oseb, to je približno 450 lastnikov in solastnikov, preostanek je v državni in občinski lasti), kar naj bi sčasoma privedlo do kakovost­nejšega gospodarjenja.



Vse to opaža Aleš Dakić tudi med svojimi vsakodnevnimi sprehodi. Ljudem, ki ne poznajo območja, se rado zgodi, da zaidejo in naposled sestopijo s hriba čisto drugje, kot so nameravali, številni ga zaradi tega niti ne spoznajo bistveno dlje od bližine svojega doma oziroma izhodišča. Zato je zelo pomembno, da dobi Golovec boljše označbe, a naj še vedno ostane predvsem gozd. Še bistveno bolj kot to pa si sogovornik želi, da bi se vsi naučili gozdnega bontona in ne bi za sabo pozabljali ali izgubljali smeti, je govoril z umirjenim glasom, zavedajoč se, da je to vzgoja, ki terja veliko potrpežljivosti.