Človek je narejen, da hodi in dela

Tretja »sezona« velikih intervjujev na straneh Generacije + se je odvrtela še hitreje kot prvi dve, zaradi epidemije so bili v tednih in mesecih, ko je bilo vse zaprto, še težje izvedljivi. A smo se znašli in se vseeno srečali s častitljivimi sogovornicami in sogovorniki: ne samo po telefonu, nastajali so tudi intervjuji po elektronski pošti, e-intervjuji, pri katerih so suvereno uporabljali sodobno tehniko.

Seveda je drugače, življenjsko in vsebinsko, če skupaj sedimo za mizo, se pogovarjamo in vprašamo, kako je bilo pred drugo svetovno vojno, med to vojno in potem naslednjih 70 let, vse do današnjega koronavirusnega časa, ki prav tako včasih spominja na vojno stanje.



Zgodbe naših intervjuvancev in intervjuvank so posebne. Ne govorijo samo o svojem otroštvu in mladosti, temveč so še pri visoki starosti aktivni in konstruktivno kritični. Gotovo je tudi to eden pomembnih, če ne glavnih »receptov« za njihovo sicer pogosto težko in hkrati zelo pestro življenje.



Vedno znova se sprašujemo, kako nam je lahko 104 leta stara Metka Fink, vitalna in zgovorna, pripovedovala zgodbe o rudarki, torej o sebi, kako je bilo, ko je delala v rovih kočevskega rudnika rjavega premoga ...



Kako se Ivan Bevk, maja je dopolnil 100 let, pogosto napoti do svojega ranča Pri Polancu, tam kuha in peče kruh, nam pa je razkril nasvet: človek je narejen, da hodi in dela. Kot borec Gregorčičeve brigade se je udeležil pohoda v Beneško Slovenijo.



Ustanavljanje majhnih občin, kljub nasprotovanju velikih, ki so s tem izgubljale finančna sredstva, je ena največjih pridobitev nove države Slovenije, je med drugim poudaril Karl Vurcer, dolgoletni župan Trnovske vasi, ki je iz te male vasi pregnal veliko nuklearno odlagališče in preprečil megasvinjake, ki jih je podjetje Emona načrtovalo sredi kraja.



Sloviti direktor nekoč megavelikega Gorenja, Jože Stanič, kritičen, pravi, da se vrtimo v nekakšni spirali, usmerjeni k dnu.



Matjaž Kmecl, literarni zgodovinar, akademik, znani politik, bi, če bi še enkrat izbiral svojo pot, bil samo gojitelj in žlahtnitelj vrtnic, ki nas opominja, da naš planet grizemo, kot jabolko, kmalu bo samo še ogrizek ... Peter Kapš, znani zdravnik in avtor 22 knjig, se je spominjal, kako so očeta, ujetega in ranjenega, pripeljali in z bajonetom ubili pred njihovimi očmi.



Tone Košir, tudi znani zdravnik in široko aktiven, ki izvira iz majhne vasi, je povedal: Če pogledamo v zgodovino, so bili prav ljudje s podeželja v veliki večini tisti, ki so v družbi sprožali spremembe. Na kmetiji se človek navadi delati in pridobi delovne navade.



Berta Jereb, prav tako znana zdravnica, je poudarila, kako se je skozi desetletja uspešno razvijala medicina, nekoč so vsi otroci z rakom umrli, zdaj jih tri četrt lahko ozdravijo, a je tudi razkrila, da se nikjer na svetu, ne na Švedskem ne v Ameriki, ni počutila tako tuje kot takrat, ko se je vrnila v Ljubljano.



Vladimir Sluga nas je kot majhen otrok med drugo svetovno vojno za nekaj dni potegnil pod sneg, kjer je z drugimi ranjenci preživel ofenzivo, pilot Vojko Gantar nas je popeljal nepredstavljivo visoko: »Dosegel sem maksimalno hitrost 2400 kilometrov na uro in višino 25.450 metrov.«



Viktor Žakelj, družbenokritični ekonomist, nekdanji politik, pa nas privede na realna tla, potem ko nas opomni, kar je napisal že v knjigi Plebiscit: tudi to, kako so vsi ti fantje nasprotovali in kako so v Demosu potrebovali več kot tri tedne, da so se odločili, da bodo tudi oni zraven ... Na koncu se je vse srečno izšlo.