Slovenski dramaturg, redaktor, publicist in prevajalec, ki je dolgo skrbel, da je nacionalna televizija predvajala kakovostne filme in televizijske nadaljevanke z vsega sveta. Pogosta potovanja v tujino je rad združil z obiskom opere, o opernih predstavah je nato pisal za slovenske medije. Pravi, da je verjetno Slovenec, ki je obiskal največ tujih opernih hiš.
 

Po poklicu ste profesor slovenščine in francoščine, vendar ste dolga leta na Televiziji Slovenija delali kot dramaturg. Kako ste v to zašli?

Kot mlad navdušenec sem junija 1971 v krogu slavnih kolegov, kot so bili Saša Vuga, Janez Menart, Ervin Fritz, Marjan Brezovar in France Kosmač, začel z dramaturškim delom na televiziji. Takrat smo dobivali veliko besedil od ljudi iz vse Jugoslavije, ki jih je bilo treba prebrati, oceniti in morebiti predlagati za snemanje. Zadnjih pa ni bilo veliko, večinoma so bila to precej primitivna besedila literarnih amaterjev.

Ves čas študija sem bil štipendist RTV, a nisem vedel, kje bom delal. Vsako leto sem imel dva tedna prakse, večinoma v poročilih na radiu. Ker sem študiral tudi francoščino, so me kmalu angažirali v oddaji za tuje turiste, ki je bila takrat na sporedu vsak dan, da sem govoril napotke v francoščini. V tretjem letniku slavistike sem si zapičil v glavo, da bom napisal scenarij za televizijsko igro ali film, in sicer priredbo literarnega dela, saj sem prej že naredil nekaj dramatizacij slovenskih klasikov za gledališče, na primer Jurčiča in Finžgarja. Odločil sem se za novelo Bena Zupančiča Pogreb in, brez posebnih izkušenj, v nekaj tednih napisal scenarij za televizijski film.

V dramski redakciji televizije nisem nikogar poznal, a sem bil dovolj pogumen, da sem se šel predstavit, urednik Saša Vuga me je malo začudeno, a prijazno sprejel in tudi moj scenarij vzel v branje. Čez teden dni mi je telefoniral, da bi me rad spoznal glavni urednik kulture na televiziji Tone Pavček. Ta me je pohvalil, poslal moje besedilo avtorju novele in dobil od njega odobritev za snemanje. Potem so delo v režiji Jožeta Babiča posneli in je imelo kar soliden uspeh. Pavček pa mi je obljubil, da me po diplomi čaka mesto dramaturga v dramski redakciji, in obljubo je držal.
 

Ste se kje učili pisanja scenarijev?

Ne. Veliko sem gledal televizijske drame iz vse Jugoslavije, to je bila moja šola. Uspešno sem opravil tudi sprejemni izpit na dramaturgiji na AGRFT, a potem nisem študiral, na televiziji mi niso pustili, saj bi moral biti odsoten iz službe cele dopoldneve.
 

Ustvarili ste več scenarijev za televizijske filme po delih slovenskih književnikov.

Saša Vuga me je po uspehu Pogreba spodbujal, naj napišem še več scenarijev po literarnih delih. Tako sem priredil Balado o ulici Juša Kozaka, z nepozabnim Franetom Milčinskim - Ježkom v vlogi ostarelega žurnalista Mohorja, režirala je Marija Šeme Baričevič, potem Kranjčevi noveli Kati Kustecova, režiral je Igor Prah, in Ciklame, vres in ljubezen. Jaz sem ji dal naslov Sence pod Ostrim vrhom, režiral je Mirč Kragelj, glavne vloge so igrali Olga Kacjan, Bert Sotlar in Dare Valič. Največji uspeh pa je imela moja priredba Vorančeve novele Boj na požiralniku v režiji Janeza Drozga z odličnima Jerco Mrzel in Bertom Sotlarjem; delo so s 16-milimetrskega traku presneli na 35-milimetrskega in nastal je celovečerni film. Nikoli pa nisem napisal originalnega scenarija. Vuga mi je večkrat rekel: »Bolje, da pišeš dobre priredbe kot slabe originale.«
 

Pisanje za dnevno časopisje pa je zahtevalo drugačen pristop. Najraje ste pisali o operi.

Ob redni službi sem rad pisal za časopise in revije, Delo, Dnevnik, Naše razglede, Večer, Ampak, Zvon, predvsem o opernih predstavah, ki sem si jih ogledal v tujini, in o glasbenih festivalih. Napisal sem več sto člankov, predvsem za kulturno redakcijo Dnevnika, lepo pa sem sodeloval tudi s Slavkom Frasom in Vasjo Predanom na Naših razgledih.
 

Pripravili ste tudi prvi intervju z Marjano Lipovšek, mar ne?

Da, pripravil sem enega prvih ali morda celo prvi intervju z njo, ko je začela nastopati v Dunajski državni operi. Pogovarjala sva se v kantini opere, intervju pa je bil objavljen 28. julija 1979 v Sobotni prilogi Dela.
 

Zakaj vas je ravno opera tako prevzela? Ker je popoln preplet glasbe, scenografije, igranja, petja, gibanja?

Ko sem začel hoditi v osnovno šolo, sem začel obiskovati tudi vsa ljubljanska gledališča, razstave, galerije in koncerte. Vedno sem rad poslušal dobro glasbo vseh zvrsti in opera me je prevzela. Dobra opera je zmes skoraj vseh zvrsti umetnosti, od glasbe, literature in gledališča do slikarstva in kiparstva. V ljubljanski operni hiši sem predvsem na dijaškem stojišču gledal nekatere predstave po desetkrat ali dvajsetkrat v vseh različnih zasedbah. Peli so v lepih slovenskih prevodih.
 

Kako vam je uspelo videti operne predstave na najpomembnejših svetovnih festivalih in v najbolj prestižnih opernih hišah?

Ko sem že nekaj let delal kot dramaturg na televiziji, smo začeli kupovati veliko tujih nadaljevank, ki jih je bilo treba izbrati in odkupiti. Ker govorim več jezikov, me je Vuga preusmeril v izbor tujih nadaljevank in dram, kar mi je zelo ustrezalo. Prinesel sem vrsto zelo dobrih nadaljevank, ki jih je občinstvo rado gledalo. Odlični sta bili biografska miniserija Molière Arianne Mnouchkine in Fassbinderjeva serija Berlin Alexanderplatz. Prinašal sem dobre stvari tudi iz vzhodnih držav, na primer televizijske priredbe romanov Hansa Fallade in Effie Briest Theodorja Fontana iz NDR ter priljubljeno Bolnišnico na koncu mesta češke televizije. Kupil sem odlični angleški satirično-humoristični seriji Yes, Minister in Yes, Prime Minister in prvo telenovelo v Jugoslaviji, brazilsko Sužnjo Isauro. In še veliko drugih.

Na poti sem bil vsak mesec vsaj enkrat, če ne dvakrat po teden dni. Če sem bil zvečer prost, sem v velikih mestih po vsej Evropi in Severni Ameriki šel v opero ali na koncert. Tega se je z leti veliko nabralo in o tem sem vztrajno pisal za različne časopise in revije. Če sem srečal kakšnega jugoslovanskega ali slovenskega umetnika, sem z njim pripravil intervju.

Vsa poletja pa sem na svoje stroške izkoristil za obiske glasbenih festivalov. Tako sem bil trideset let zapored na slavnostnih igrah v Salzburgu, dvajset zaporednih let v Veroni, desetkrat v Bayreuthu in angleškem Glyndebournu, pa na festivalih v Münchnu, Zürichu, v Wexfordu ​na Irskem in v Aix-en-Provence. Poleg tega sem bil nekajkrat na Novi Zelandiji, v Avstraliji, Singapurju, Hongkongu in še kje, povsod sem obiskoval operne predstave in koncerte in o tem pisal. Bil sem tudi v večini velikih opernih hiš po Severni Ameriki, v ZDA in Kanadi, prav tako v Čilu in Argentini.

Ne bi se rad hvalil, a morda sem eden od Slovencev, ki je videl največ opernih predstav v tujini.
 

Še vedno pa ste stalni dopisnik angleške revije Opera.

Drži, od leta 1993. Na festivalu v Salzburgu je sedel poleg mene urednik te revije in me povabil, naj pišem za njih. Moj prvi prispevek je bil ob stoletnici ljubljanske Opere in o uprizoritvi Krpanove kobile Janija Goloba. Do zdaj se je nabralo že okrog 80 člankov.
 

Ves čas spremljate tudi slovensko popevko, kar ste leta 2012, ob petdesetletnici festivala, povzeli v knjigi Enkrat še zapoj.

Slovensko popevko spremljam od njenih začetkov in knjiga je nastala po lepih spominih na te festivale. Potrebnih pa je bilo tudi veliko dodatnih raziskav, predvsem za fotografsko gradivo. Knjiga je izšla pri Celjski Mohorjevi družbi.
 

Obiskali ste že prva dva festivala, kako je bilo?

Skupaj z mamo, ki je bila velika ljubiteljica dobre glasbe in me je zanjo navduševala, sva bila na prvih dveh festivalih slovenske popevke na Bledu, obakrat kar vse tri dni. Bilo je zanimivo, le prva dva večera je bila dvorana napol prazna. Zato so festival nato prestavili v Ljubljano.
 

Vmes je slovenska popevka doživela dramatične spremembe, zamenjalo se je kar nekaj generacij pevcev in pevk ...

Spremembe so bile res dramatične, predvsem pa to ni več festival, saj prireditev traja le en večer, predstavijo deset ali dvanajst pesmi v eni izvedbi, vmes pa »duhovičijo« različni napovedovalci in voditelji. Prav tako ni več občinstva, največkrat vse poteka v studiu. Tako ni več pravega navdušenja in pesmi se nič več ne požvižgavajo po koncu prireditve, kot so se včasih. Za ponovno obuditev Slovenske popevke je sicer največ naredil režiser Slavko Hren.
 

Kdo iz starejše in kdo iz mlajše pevske generacije se vam zdi nekaj posebnega in zakaj?

V starejši generaciji so prevladovale dobre pevke Jelka Cvetežar, Beti Jurkovič, Marjana Deržaj, Majda Sepe, Elda Viler, Berta Ambrož, Alenka Pinterič in druge. Moških je bilo manj, od veteranov sem cenil predvsem Rafka Irgoliča. Njegova izvedba Kovačičevega šansona Sivi zidovi starega mesta s prvega festivala je zame še vedno doživetje, čeprav pesem ni prišla niti v finale. Leta 1963 se je na festivalu pojavil Lado Leskovar, zapel je Sepetovo Malokdaj se srečava v moderni verziji in takoj osvojil mlado občinstvo. Velik je bil nekaj let kasneje prodor Ota Pestnerja in še nekaterih. Kljub spoštovanju tradicije pa grem s časom naprej in rad poslušam tudi nove pesmi in pevce. Spet me bolj navdušujejo pevke, najbolj mi je všeč Nina Strnad.