Na smučišču Kobla, ki ga je Boris Čebulj vodil celo desetletje, pravkar pridobivajo dovoljenja za ponovni zagon vlečnice Kozji hrbet, ki je, kot vse drugo na tem smučišču, zadnja leta mirovala.

Naš sogovornik je bil direktor smučarskega centra v času, ko se je ta najbolj razvijal. Obetali so si celo ureditev smukaške proge, ki bi izpolnjevala zahteve svetovnega pokala.

Zaradi Koble je danes 90-letni Jeseničan opustil že uveljavljeno kariero hokejskega sodnika, ki je sodil več kot petsto tekem, tudi na olimpijskih igrah. Za hokejiste Jesenic, ki jih je nekoč davno nekaj časa vodil kot kapetan, še vedno navija.
 

Kako se je gradilo smučišče Kobla?

Začelo se je leta 1971 s kratko žičnico Bistrica, ko se je v okviru podjetja Planum na pobudo takratnega direktorja Mikeša, navdušenega za šport, formiral tozd Kobla. Jaz sem prišel za direktorja pet let kasneje, ko so gradili prvi dvosedežnici, Koblo I in II, z zgornjo postajo na tisoč metrih nadmorske višine.

Nato smo postavili še Koblo III na 1500 metrih in dve vlečnici, Ravne in Kozji hrbet. Vse to smo v naslednjih letih tudi realizirali, imeli pa smo še druge načrte.

Na Ravnah smo uredili restavracijo, načrtovali smo smukaško progo z Viševnika, dolgo več kot štiri kilometre, dovolj zahtevno, da bi jo lahko homologirali tudi za tekme svetovnega pokala. Vse do moje upokojitve leta 1989 smo nenehno nekaj gradili oziroma ravnali terene.





 

Kaj je bilo potem?

Takrat je nekoliko zastalo, potem pa je prišla naša desetdnevna vojna, smučišče je šlo v zasebne roke, nekaj časa so ga še vzdrževali, a se v Bohinju nekako niso zmogli dogovoriti, kako naprej, in zdaj že devet let miruje.

Še danes marsikdo reče, da je bila Kobla najboljše ali vsaj najbolj obetavno smučišče, ima velike površine, najdaljša proga je merila kar šest kilometrov, in res izvrstno lego. Ponujalo je čudovite razglede na Julijske Alpe, snega pa je bilo vedno dovolj, ker so tereni do sredine januarja pretežno osenčeni, potem pa lepo osončeni.
 

Takrat niste potrebovali snežnih raziskav za odločanje?

No, prav znanstvene podlage za naše odločitve nismo imeli, bila pa so pričevanja domačinov o zimah v Bohinju z veliko snežnimi padavinami. Ko smo izsekavali teren, so drvarji puščali v strminah celo pol metra visoke panje, češ da bo tako in tako toliko snega, da jih bo pokril, in mi bomo to steptali, kot se je delalo tudi na Voglu.

Na vrhu Koble, na 1600 metrih nadmorske višine, je bilo vedno okoli štiri metre snega. V 80. letih pa so začele zimske padavine upadati, in kasneje so morali vse tiste panje izruvati.





 

Vreme je odločalo o sezoni tudi pri drsanju, ki ste ga imeli Jeseničani zelo radi?

Res je, drsanje je bilo zelo popularno, na dvoriščih smo otroci teptali sneg in ga polivali, da je zaledenelo, spomnim se vsaj dvajset takšnih mini drsališč, tudi drsalke je že bilo mogoče dobiti. Prišli so celo tuji drsalci, nastopili so s svojo drsalno revijo. Najbolj popularen pa je postal hokej in gledalci so bili navdušeni.
 

Tako ste tudi vi prišli k hokeju?

Ja, ampak najprej sem pri sedmih letih začel telovaditi pri Sokolu, in sicer dvakrat na teden po eno uro. Vozili so nas na krajše izlete, pozimi pa tudi na smučanje. Prve, male smučke sem dobil od staršev za božič že pri petih letih in že leta 1937 nas je, štiri sinove, oče peljal smučat v Kranjsko Goro.

Januarja 1941 pa me je vaditelj, pisal se je Boncelj, postavil na drsalke, me potisnil na led s stolom za oporo in rekel: »Zdaj pa drsaj!« Ker sem se že ukvarjal s telesnimi aktivnostmi, mi je šlo še kar dobro.
 

Menda ste soustanovitelj hokejskega kluba Jesenice?

To ravno ne, bil pa sem na tistem občnem zboru leta 1947, ko je bil klub formalno ustanovljen. Ampak hokej smo na Jesenicah igrali že prej, že januarja 1941 sta bili odigrani tekmi proti celovškemu KAC in proti moštu Ljubljane, med vojno pa se je za hokejsko igro zavzel eden izmed inženirjev v železarni, sicer Nemec, in nekje nabavil hokejsko opremo.

Leta 1943, ko mi je bilo 13 let, so me že postavili za rezervo v ekipo, ki je igrala enkrat v Beljaku, drugič pa v Šentvidu na Koroškem. Pri minus stopinjah sem prezebal na klopi in čakal na konec, ko so nas peljali na kosilo. Bila je golaževa juha in vsak je poleg dobil celo vrček piva – in to sredi vojne.



 

Po vojni ste na ledu zaigrali tudi vi in bili tudi kapetan moštva?

Prvo ekipo Jesenic je na ledu organiziral inženir Drago Cerar, sicer Ljubljančan, tudi sam športnik, tekač na kratke proge, ki je bil prvi predsednik kluba.

V začetku nas je bila samo peterica, ki je igrala na ledu vse tri tretjine, in že leta 1948 smo igrali proti ekipi Ljubljane, sedanje Olimpije, o čemer imam tudi fotografije, tako da ne drži podatek, da je HK Jesenice začel igrati šele leta 1952.

Za kapetana so me izbrali soigralci, a takrat smo še igrali zelo skupinsko, naše funkcije v igri še niso bile tako striktno razdeljene. Vsak je igral na več položajih, bil sem levo pa tudi desno krilo ali pa center, kjer je pač bilo potrebno, močnejši igralci so sicer pogosteje igrali v obrambi, vendar te naloge niso bile tako fiksne in razdelane kot danes.

Mi smo bili še čisto ljubiteljski igralci, čeprav z več srčnosti in pripadnosti svojemu kraju, kot je to danes.
 

Česa se še spominjate iz tistih časov?

Zanimivo, da smo prve hokejske tekme po vojni na Jesenicah pravzaprav igrali s Srbi. Športniki beograjskega Partizana so namreč hodili na zimovanja v Kranjsko Goro in so v Planici na zaledenelem jezercu tudi drsali. Nekoč smo se dogovorili, da odigramo tekmo; celo železne gole smo do postaje pritovorili z vlakom in nato več ur čakali, da so se oni zbrali.






No, potem so nam dali kakšnih dvajset golov, mi pa njim enega ali dva, a smo bili veseli, da smo sploh lahko igrali. Oni so takrat že imeli trenerja in so bili prava hokejska ekipa, mi pa smo šele kasneje dobili res pravega trenerja, Čeha Zdeneka Blacho, ki nas je v nekaj mesecih toliko naučil, da smo lahko leta 1957 sredi Beograda premagali Partizana s šest proti dve in tako prvič postali državni prvaki.

Takrat smo zmagali na vseh tekmah turnirja, le z Olimpijo smo igrali neodločeno. Ta zadnja tekma 3. februarja v dvorani na Tašmajdanu je bila senzacija, dogodek je bil zelo čustven. Partizanovci so jokali od žalosti, mi pa od sreče.
 

Igrali ste tudi v jugoslovanski reprezentanci?

Za barve Jugoslavije sem igral štiri sezone; v ekipi smo bili pretežno Slovenci, nekaj je bilo Hrvatov iz Medveščaka ter Srbov iz Partizana in Crvene zvezde.

Potovali smo seveda na prvenstva, a tudi kot HK Jesenice smo obiskovali sosednje države, predvsem vzhodni blok, le v Sovjetsko zvezo nismo šli. Večina je bila v službi v železarni, ki je šport zelo podpirala, in so imeli vsaj neplačan, večkrat pa tudi plačan dopust. Tudi meni je bilo dobro, saj sem delal v Elanu od leta 1956 do 1966 kot vodja domačega trga.





 

Smučke Elan RC takrat še niste razvili.

Ne, tisto so bili začetki Elana. Glavni kupec smuči je bila JLA, ki je naročila denimo dva tisoč parov belih specialnih smuči, približno toliko pa smo jih naredili še za domači trg.

Ko sem prišel, nas je bilo vsega skupaj kakšnih sto, a se je Elan izjemno hitro razvijal, in ko sem odhajal, je bilo že okrog osemsto zaposlenih, izdelovali pa so že kakšnih 200 tisoč smuči na leto. Prav tako so izdelovali hokejske palice.
 

Je bilo to na vašo pobudo?

Seveda, bil sem hokejist, poleg tega je bil hokej zelo popularen. Elan je organiziral kar avtobuse, da so zaposleni lahko obiskovali tekme v Ljubljani ali na Jesenicah.
 

Hokejisti ste znani kot vročekrvni; ste dobili kakšne poškodbe od udarcev?

Ne, na splošno so bile tekme še kar poštene. Imeli smo kakšnega bolj srboritega fanta, tako kot tudi Ljubljančani, vedno se najde kakšen. Mi je pa nekoč priletel v usta plošček in mi odlomil spodnji zob. V Beogradu sem jo na tekmi proti Mladosti med oviranjem njihovega krilnega igralca, ki se mu je pri udarcu zlomila palica, staknil s to palico čez obraz in sem izgubil štiri zgornje zobe.

Pa tudi kasneje, ko sem bil že sodnik, sem jo enkrat pošteno skupil. V Ljubljani me je nekdo pomotoma, ko je zamahnil s palico, udaril po glavi in sem dobil šest šivov.
 

Takrat še niste imeli čelad?

Nobene zaščitne opreme nismo imeli, niti gumijaste zaščite za zobe, niti obraznih mask, niti čelad. Te smo dobili šele nekje v 60. letih. Sam nisem nikoli igral s čelado, prav tako ne sodil. Igral sem do svojega 33. leta, že pred tem pa sem napravil izpit za republiškega sodnika, potem še za zveznega, leta 1962 sem pridobil licenco tudi za mednarodnega sodnika.

Nato sem sodil do svojega 46. leta, to je do leta 1976, ko sem odšel za direktorja na Koblo in med zimsko sezono nisem mogel več soditi.
 

Sodili pa ste več kot petsto tekem?

Ja, ko je bila sezona iger, sem sodil po dve ali celo tri tekme na teden. Bil sem sodnik na štirih svetovnih prvenstvih in tudi na olimpijskih igrah v Grenoblu leta 1968.
 

Kako so bili sodniki plačani?

Takrat so bili plačani le potni stroški in dnevnice, a če sem šel v Avstrijo ali Švico, so bili v tuji, konvertibilni valuti, ki je bila v tistih časih zlata vredna. Če pa sem šel na Češko, so mi dali le kakšnih sto kron; toliko da sem lahko šel na pivo. A nič zato, delal sem iz veselja, bil je tudi ponos, in radost, da lahko vidiš svet.

Najbolj dramatično tekmo, ki je trajala od osmih zvečer pa vse do polnoči, sem sodil nekoč v Košicah na Češkem. Nenehno so bile prekinitve, pritožbe in prepiri, nato so jezni Kanadčani zapustili prizorišče, ker so Čehi vodili. S kolegom sva jih čakala, da so se ohladili in se vrnili na led, nato pa so tekmo bojkotirali Čehi, jezni na naju, češ da sva nepravilno sodila.

Spominjam se, da me je eden izmed njih v gneči celo brcnil v piščal, in sem komaj še stal na nogah, a sem si ga zapomnil in mu pri naslednjem prekršku z 'veseljem' dosodil pet minut kazni.
 

Kdaj ste bili nazadnje na kakšni tekmi Jeseničanov?

To je bilo lani, ko so igrali z Olimpijo; dali so mi častni prvi met ploščka in potem sem gledal tudi tekmo, a sem po prvi tretjini odšel. Ne zato, ker je vodila Olimpija, ki je na koncu tekmo tudi dobila s šest proti ena, ampak ker moja ušesa ne prenesejo več vsega tega hrupa, od huronskega vpitja in navijanja, bobnov, do glasne glasbe. Spremljam pa tekme Jesenic, ki jih prenaša TV Tržič.
 

Srce vam še bije za Jesenice?

Seveda, teh mladih fantov sicer ne poznam več, a na Jesenicah sem zrasel in hokej je bil zame takrat nekaj najboljšega na svetu. Bili smo prijatelji, ne le športna ekipa, družili smo se, hodili na skupne izlete, pa v gledališče v Ljubljano, pa v savno, proslavljali poroke.

Bili smo kot družina, danes pa je vse drugače; način življenja je takšen, da se vsak bori za svoj standard. Ko smo bili mi državni prvaki, smo dobili v dar vsak eno modro kravato s podobo hokejista. Pokal je bil tako majhen, da ga je na fotografiji komaj videti, ko ga držim v roki. A hokej nam je odpiral vrata v svet.