»Ne moremo vzljubiti narave, če je ne otipamo in doživimo«

Janez Anton Scopoli je bil eden od pionirjev naravoslovja na Slovenskem. V počastitev njegovega dela in v spomin na prvega rudarskega zdravnika v Idriji so pred dobrimi petnajstimi leti člani muzejskega društva začeli urejati Scopolijev botanični vrt, ki še vedno daje vpogled v bogastvo rastlinja. Za idrijske »botanične Atene« sta prva leta skrbeli Marija Bavdaž in Ivica Kavčič, levji delež pri urejanju sta opravila tudi Tinka in Branko Gantar. V jubilejnem letu je vhod v vrt končno dobil novo informacijsko tablo, na kateri lahko v naravoslovje zaljubljeni popotniki odkrijejo kakšno zanimivo podrobnost.

Da majhen kos obdelane zemlje (na)uči zanamce, kako pomembna je narava in njeno življenje, je jasna 94-letna upokojena učiteljica biologije Marija Bavdaž. V Idrijo jo je pot iz Ribnice pripeljala že davnega leta 1956 in sama pravi, da je takoj ob prihodu ugotovila, zakaj se Scopoli v rudarskem mestu ni nikoli prav dobro počutil. S smogom in rumenim lepljivim dimom prepojen kraj ga takrat res ni mogel prevzeti.

Klepetali sva na zimski dan, ko se je Idrija kopala v soncu, a vrt na začetku Rak še ni ponudil vsega lepega, kar bo vzbrstelo maja in junija. Črna murka, črni gaber, rušnata zvončnica, pa lepki osat ali gola dremota. Živ spomenik idrijske botanične dediščine. Marija Bavdaž v smehu pove, da še vedno uživa »v družbi ljudi, ki so že mrtvi«. Scopoli, Balthasar Hacquet in Henrik Freyer.

Scopolijev vrt je lani praznoval 15-letnico. Danes velja za nadomestek njegovega originalnega vrta, urejenega ob tako imenovani Švici. Kdo je dal pobudo za ureditev tega kosa zemlje?

Prej je bilo tam smetišče, delavci so kar čez ograjo metali pločevinke in opilke. Zemlje nismo imeli, zato nam je komunala šla na roko, da so smeti naložili na kamione in nam nazaj grede navozili zemljo. Sicer ledino, ampak bil je začetek. Šlo je za spomin na Scopolija, naravoslovca, ki je bil široko razgledan. Kemik, geolog, zdravnik po poklicu. Na podlagi svoje zdravniške nadarjenosti je bil v tisti dobi prisiljen nadrobno se zanimati za rastline. V Idrijo ni šel rad, prišel je na cesarski ukaz, tu pa je našel tisto, kar ga je zaposlovalo za vse življenje. Po svojem notranjem razpoloženju je bil pionir in raziskovalec, to je bil njegov stržen. V tako imenovani Švici (predel Idrije v današnji Kosovelovi ulici, op. a.) je uredil svoj osebni vrt.

Dolgo je veljal za bolj kot ne zanikrnega zdravnika, pravzaprav mu šele zadnja leta pojejo hvalnice. Kdaj ste vi kot biologinja odkrili, kakšno pionirsko delo je opravil?

Ko sem prišla v Idrijo leta 1956, je Scopoli veljal za površnega in neodgovornega zdravnika. Začela sem zbirati te drobtinice, ki so bile razsute po vseh kotičkih. Posrečilo se mi je odkriti, kakšen značaj je imel. Od mladih nog sem navdušena naravoslovka. Ko sem bila stara tri leta, me je oče stalno jemal s seboj po poteh okrog Ljubljane, ki so danes povsem pozidane. Čez nekdanjo okolico Gradaščice, do Vrhnike, po Barju. Takrat so bile to močvare, nepozidane, kmetijstvo se jih še ni dotaknilo. Najlepše spomine imam prav na te čase. Natančno še vidim, kako sem stala pri luži in je v njej vse migetalo od paglavcev. Samo obrnila sem se, pa so bili tam kovinsko zelenomodri hrošči. S spomini na piškurje, ki jih lahko ujameš z otroško roko, sem šla nato na fakulteto. Narava je bila zame že pred grozo vojne to, kar je še danes. Vse. Zato sem tako kritična do te modne gonje tako imenovanih naravovarstvenikov.

Kako potem gledate na današnji čas, ko je stika z naravo vse manj in izgubljamo prvinskost?

Otrok ne more vzljubiti narave, če je sam ne doživi, otipa. Sodoben človek je preveč nasičen z vsemi mogočimi stvarmi, neprestano išče nekaj, kar ga bo pretreslo.

Dolgo ste poučevali biologijo. Kako ste poskušali otrokom približati ljubezen do narave?

Učiteljski poklic je kot pevska nadarjenost. Kdor nima posluha, se zaman trudi. Če človek nima prirojenega pedagoškega čuta, je vse zastonj. Meni je bilo to dano, ne vem sicer, od kod, ker so bili vsi moji predniki pravzaprav kmečki tlačani. Ampak tista dediščina, o kateri sem govorila, ki mi jo je dal oče, vse videti in najti, opisati in predstaviti drugim, to je bilo zame bistvo pouka. Nekoč se mi je v kinu utrnila ideja, kako otrokom približati rastline, delo. Zasnovali smo kabinetni pouk in šolske vrtove. Učencem smo dali v roke lopato, zemljo, motiko.

Zakaj je pomembno, da se ohrani Scopolijev vrt?

Sama sem vse vložila v to in mi ni bilo nikoli žal. Scopolijev razsvetljenski duh je pomemben. In njegov duh naj bi danes živel v tem vrtu. Vse čaka pripravljeno na nekoga, ki bo, tako kot nekoč jaz, hodil s profesorjem po terenu, v pravi naravi, ki jo zdaj le težko še najdeš. Saj Scopoli počasi, vsaj v strokovni javnosti, dobiva podobo, ki si jo zasluži. So pa za vsako tako stvar potrebne vsaj tri generacije. Tudi mene je moral prevzeti do kraja. Tri ali štiri leta sem poslušala o njegovi zanikrnosti, pa se je v meni sama od sebe začela graditi drugačna podoba o njem. Ne verjamem, ko mi kdo kaj pleteniči, sama hočem videti in vedeti. Za muzejsko društvo sem na začetku 60. let tako pripravila predavanje o njem, a takrat še ni padlo na plodna tla.

Kje danes, ko v mestu ni več niti dreves, ki bi dajala naravno senco, sploh še lahko najdemo kaj prvinske narave?

Tudi v Scopolijevem vrtu zemlja ni naravna. Če bo šlo tako naprej, bo vse skupaj postalo Disneyland. Moj profesor Gabrijel Tomažič je že kdaj dojel, da v vsem tem, kar vidite okrog sebe, v vsej tej civilizaciji, ni več trohice narave. Razen če greš in dvigneš listje ter z mikroskopom gledaš glivice, ki so preživele ta siloviti človeški naval. Ko sem prišla v Idrijo, je bil park del narave, čeprav so v njem rasle negovane jablane. Danes ni ostalo nič več. Ni več prvinskosti. Povsod se pozna naša navzočnost.

Katera je vaša najljubša rastlina?

Vse so moje najljubše, od bakterij naprej. Ko bo nesrečno človeštvo pospravljeno, bodo končno lahko zadihale vse tiste vrste, ki zdaj zaradi nas ne morejo. Ko jim bomo dali ne prostor, pač pa mir.


---

Avtorica je zaposlena v Delovnici.