Pogum in talente je podedovala po babici aleksandrinki

Z jezikoslovko, precej let pa tudi političarko – v širši javnosti je najbolj znana kot ministrica za znanost in šolstvo v Drnovškovi vladi ter kot rektorica Univerze na Primorskem –, sem se zaradi pandemije pogovarjala na daljavo. Tako sem si lahko samo zamišljala, kako lepo je zdaj v njenem vipavskem domovanju, nekdanji žagi, kjer preživlja izolacijo in z ljubeznijo neguje svoje vrtnice. In namerava raziskati, kako jezikoslovno učenje starejših lahko zamakne demenco.


 

Kaj je najbolj zaznamovalo vaša otroška leta na Vipavskem?

Vsekakor je bila to stara mama po mamini strani, Francka, aleksandrinka. Govorila je več jezikov: arabsko, francosko, nemško in seveda italijansko. Videla je svet, pripovedovala mi je zgodbe svojega življenja. Zelo rada sem jo imela, opisala sem tudi njeno življenje. Bila je močna ženska, takšni sta bili tudi njeni hčeri, moja teta, ki je šla v Avstralijo, in moja mama.

Je stara mama prenesla na vas ljubezen do učenja jezikov?

Gotovo. Naučila me je tudi, kako nastopati pred javnostjo, bila je odlična govornica. Tudi sama sem bila že kot otrok zelo zgovorna. Povedali so mi, da so nekoč Nemci prišli v našo vas, jaz, še čisto majhna punčka, pa sem šla pred hišo in zapela pesmico: »Sem slovenska deklica, Lučka mi je ime.« To bi se lahko tudi slabo končalo, a je prav Francka reševala zadrege z okupatorji in menda je celo obvarovala vas pred požigom.

Bila je prava ambasadorka naše vasi. Potem smo se preselili v Koper. Živeli smo v delu mesta, Bošadragi, ki je bila takrat še skoraj povsem italijanska, in kmalu sem, pri sedmih letih, gladko govorila tudi italijansko. Nona Francka me je uvajala tudi v francoščino, tako da mi je pela francoske pesmice, jaz pa sem jih za njo ponavljala. Ob tem sem se kar hitro naučila tudi francoske besede.

Ste že dolgo pred maturo vedeli, da boste študirali jezike?

Ne, želela sem študirati arhitekturo in še danes se mi zdi, da imam smisel za to področje. Toda ko sem šla v Ljubljano, za vpis tja nisem bila pripravljena. Nikogar nisem imela, ki bi me priporočil, in tudi ustreznega portfelja nisem pripravila. Bila sem razočarana, nekam sem se morala vpisati. Moj gimnazijski profesor francoščine Peter Martinc, odličen profesor, kozmopolit, enciklopedičen, je vplival na mojo odločitev. Tako sem šla na filozofsko fakulteto, se vpisala na študij francoščine, kot drugi študij pa italijanščino. Peter Martinc je ostal moj vzornik. V Kopru imamo frankofilsko društvo, ki se imenuje po njem, ustanovili so ga njegovi dijaki.

Ste še kdaj pomislili, da bi se prepisali?

Nikoli. Verjamem, da ima večina ljudi v sebi talent za več poklicev. Verjetno bi bila dobra arhitektka in verjetno sem dobra jezikoslovka, lahko pa bi bila tudi kaj tretjega ali četrtega. Zanimala sta me zgodnja večjezičnost in zgodnje učenje tujega jezika, to sta bili tudi temi mojega magisterija in doktorata, kasneje pa mojih raziskav. Verjetno lahko rečem, da sem bila pionirka uvajanja zgodnje dvojezičnosti v Sloveniji. Vedno sem imela zelo veliko idej, več kot jih je bilo možno uresničiti. A marsikaj mi je vendar uspelo narediti, saj so bili moji delavniki vedno dolgi.

V Sloveniji smo bili dolga leta zelo togi pri uvajanju zgodnjega učenja drugega tujega jezika, mnogi so nas prehiteli v tem. Morda smo se bali, da bi z uvajanjem več tujih jezikov osiromašili slovenščino. Hkrati pa smo v svoj jezik zelo širokosrčno sprejemali mnoge tujke, predvsem seveda iz angleščine.

Kaj pa vas je kasneje pripeljalo v politiko? Je bilo tudi to naključje?

Samo deloma, politika me je od nekdaj zanimala. Rada imam načrtovanje, rada sledim strategiji, v katero verjamem. Zato sem z velikim veseljem sodelovala v pripravah na ustanovitev tretje univerze in potem kot rektorica pri njenih prvih korakih. Kot ministrica pa sem ponosna, da mi je uspelo uvesti francoščino, najprej v deset in potem v šestdeset osnovnih šol, in tam se je francoščina tudi obdržala. Moj trud je poplačalo priznanje države Francije z visokim odlikovanjem.

V času vašega ministrovanja ste zaradi znanja francoščine in retorične spretnosti blesteli tudi na evropskem parketu. Se radi spominjate tega obdobja?

Seveda. Evropski komisar za znanost Philippe Busquin, ki ga je potem nasledil naš Janez Potočnik, mi je bil zelo naklonjen. Podprl me je ob predstavitvi slovenske znanosti. Tudi Potočnikovo delo sem zelo cenila, zlasti ker je eden redkih slovenskih politikov, ki je znal pohvaliti delo predhodnika. V takšnih okoliščinah je bilo lepo prihajati na sedež EU.

Uspešni ste bili tudi v vodenju priprav za nastanek primorske univerze, čeprav se je pri tem pojavljala kopica prostorskih in drugih težav, ki so vas pripeljale celo na sodišče in zaslišanje v državni zbor. Kako danes gledate na to in tudi na kasnejše nastajanje novih zasebnih univerz? Navsezadnje ste zelo kvalificirani za to. Precej let ste bili ocenjevalka univerz za Evropsko združenje univerz (EUA), bili pa ste tudi v svetu naše Nacionalne agencije za kakovost visokega šolstva (Nakvis).

Kot rektorico so me ovajali, formalni razlog so bile investicije, gradili smo nove fakultete, obnovili Foresterio in Armerio in še kaj. Denar, okrog devet milijard tolarjev, se je večinoma črpal iz tretjega šolskega tolarja. Minister Jure Zupan je to izkoristil za ovadbo. Ovadbe so bile zavržene, vendar me je minister Zupan še naprej preganjal. Nekega dne me je poklical in rekel: »Vabim vas, da odstopite!« Na moj odgovor, da sem bila izvoljena na volitvah in da tega ne more zahtevati, mi je odvrnil: »Če ne razumete, se nimava kaj pogovarjati.« To je bil moj najkrajši sestanek s kakšnim ministrom. Sama sem se vedno potegovala za visoka merila pri nastanku novih univerz, vendar časi se spreminjajo, univerzitetni prostor se odpira, in če nove kandidatke vztrajajo dovolj dolgo in dopolnjujejo pogoje za ustanovitev, jim uspe. Pri tem so verjetno tudi politična ozadja.

Kako pa danes gledate na razvoj primorske univerze?

Mislim, da je v glavnem spodbuden, čeprav žal ni več podpore primorskega gospodarstva, kot jo je imela univerza na začetku. Verjetno univerza tudi prebivalcev tega mesta in regije ne vključuje toliko, kot bi jih lahko. Na sami univerzi se je zelo okrepilo naravoslovje, uspešno se razvijajo tudi pedagoški in turistični študiji. Humanistiki pa ne gre tako, kot bi moralo, dejansko je v krizi in bi jo morali na univerzi hitro reševati. O tem sem pisala novi rektorici, a nisem dobila odgovora. Univerza ni popolna, ni »univerzalna«, če nima dobre humanistike. Še zlasti v teh časih bi se morali zavedati pomena humanistike. Pandemija nam je postavila vrsto vprašanj, na katera lahko odgovori samo ta veda.

Še vedno ste aktivna raziskovalka. Je kakšen projekt, ki ste mu posebno predani?

Projekt, ki me zelo zanima in se mi zdi zelo koristen, je učenje jezikov kot zaščita pred demenco v tretjem življenjskem obdobju. Ta projekt je bil dobro ocenjen tudi na ARRS, vendar nam še ni uspelo, da bi zanj dobili finančno podporo. Dejstvo je, da v Sloveniji narašča število oseb, ki jim upadajo kognitivne sposobnosti. S pomočjo sestavljenega mehanizma, ki preprečuje ali vsaj ublaži kognitivni upad pri starejših, bi lahko veliko naredili.

Sociolingvistične študije nam zagotavljajo, kako pomembno je v zgodnji starosti, po petdesetem letu, učenje tujih jezikov. Učenje novega jezikovnega koda, preklapljanje med dvema jezikoma, je gonilna sila med upadajočimi kognitivnimi zmožnostmi in pri zamiku demence. Morda bi starostnike lahko učili celo kitajščino, ki jim je popolnoma neznana, zato bi se ji bolj posvetili in k temu učenju pridružili še motorični trening in zdravo prehrano. S tem mehanizmom bi lahko za pet ali celo več let zamaknili upad kognitivnih sposobnosti starostnikov.

Ob raziskovanju po upokojitvi najdete tudi čas za vrtnarjenje?

Drži, z veliko ljubeznijo vzgajam vrtnice, sem tudi dejavna članica Društva ljubiteljev vrtnic Slovenije. Uživam, ko spoznam novo vrtnico. Ali veste, da se mnoge francoske vrtnice imenujejo po slikarjih, slovenske pa po pesnikih in pisateljih? Slovenski žlahtnitelj vrtnic Matjaž Kmecl je ustvaril vrtnico, poimenovano po Prešernu, pa vrtnici, imenovani po Trubarju in Ljubljani. Fascinira me tudi zgodovina vrtnic, cenili so jih že v starih civilizacijah. Resnično upam, da bom našla čas, da raziščem njihovo zgodovino in o tem kaj napišem.

Tudi politiki se očitno še niste čisto odrekli. Nedavno ste podpisali javno opozorilno pismo intelektualcev ob nastajanju Janševe koalicije. Večkrat se vas tudi omenja kot soustanoviteljico Foruma 21.

Tisto pismo sem podpisala, čeprav bi bilo bolje, po mojem mnenju, v njem se osredotočiti na pojave, ne na posameznega politika. Mislim namreč, da ima tudi novi predsednik vlade priložnost, da se dokaže. Kar pa se Foruma 21 tiče, nisem njegova soustanoviteljica. Bila sem na nekaterih dogodkih zaradi zanimivih gostov. Povezujejo me z Milanom Kučanom, kar me sicer ne moti, saj ga cenim in spoštujem. Sploh ne razumem, zakaj je deležen takšne gonje.

Tako kot tudi ne razumem zavračajočega odnosa slovenske desnice do beguncev. Sama imam doma dojenčico in tudi zato resnično trpim, ko vidim trpljenje teh ljudi, še posebno kakšnega begunskega otroka. Slovenci smo od nekdaj veliko odhajali v tujino, v izseljenstvo, zato bi morali čutiti stisko teh ljudi. Evropo krivim, da ni znala pomagati človeškim stiskam tam, kjer so nastale. Ničesar ni naredila, pa bi lahko. Zdaj ko je prišel covid-19, pa prestrašena Evropa sploh gleda stran od beguncev.