Prva vzgojiteljica v prvem romskem vrtcu v nekdanji Jugoslaviji

Vrtec v romskem naselju Pušča pri Murski Soboti je bil ob začetku delovanja jeseni leta 1962 zanesljivo prvi romski vrtec v takratni Jugoslaviji, skoraj gotovo pa tudi prvi v Evropi, če ne celo na svetu. ​Predsednik Romske zveze Slovenije in avtor nedavno izšle monografije o Pušči Jožek Horvat Muc, ki že desetletja goji stike z romskimi aktivisti, funkcionarji in izobraženci iz vse Evrope ter se udeležuje aktivnosti, povezanih z Romi in njihovimi organizacijami, vsaj pravi, da za romski vrtec v kakšni drugi evropski državi v tistem času še ni slišal.

In prva vzgojiteljica v njem je bila Vera Flisar, danes enainosemdesetletna živahna gospa z odličnim spominom, ki je ob našem prihodu skupaj z možem ravno grabila listje na vrtu. Potem ko sva sedla v sprejemnico, pa je prinesla na mizo kup fotografij, časopisnih izrezkov, dokumentov. »Vse sem vedno skrbno dokumentirala in arhivirala, ker sem vedela, da bo to čez leta pomembno. Žal so glavni arhiv vrtca, zapise in albume fotografij uničili in pokradli iz prostorov vrtca leta 1971, ko smo ga dograjevali in širili. Pa niso kradli in uničevali Romi s Pušče!« se je žalostila zaradi izgubljenih dokumentov o začetkih te takrat edinstvene ustanove.
 

Ampak začniva na začetku. Kako je naneslo, da ste prav vi postali prva vzgojiteljica v tem vrtcu?

Ni se začelo leta 1962, ko smo vrtec na Pušči odprli, ampak so prve ideje o začetni vzgoji in socializaciji romskih otrok nastale že prej, leta 1956 in 1957. Takrat so na občini v Murski Soboti razmišljali, da bi romski vrtec organizirali v prostorih zadružnega doma v Černelavcih, a so bili vaščani proti temu. Takrat še nisem bila vzgojiteljica, saj sem s končano šolo za otroške sestre iz rodne Gornje Bistrice v Mursko Soboto prišla šele leta 1958. Zaposlila sem se v soboški bolnišnici, na ginekološko-porodnem oddelku, a sem od tam zaradi nekaterih nesoglasij odšla že po dveh letih in pol. Ker je bila moja izobrazba skoraj primerna tudi za skrb za otroke v vrtcu, sem se zaposlila v murskosoboškem in opravila diferencialne izpite za izobrazbo vzgojiteljice. Pozneje sem izredno končala še srednjo ekonomsko šolo, tako da sem za svoje poznejše delo z romskimi otroki na Pušči dobila ravno pravšnjo kombinacijo znanja iz zdravstva, otroške vzgoje in ekonomije. Pred Puščo sem delala še v Bakovcih, kjer so vrtec ustanovili leta 1960. Na začetku je bilo v njem zelo malo otrok, le tri ali štiri so starši iz Bakovcev takrat vpisali, pozneje je bilo seveda bolje. Zatem sem šla v prav tako na novo ustanovljen vrtec v Krogu pri Murski Soboti, kjer pa sem delala le tri mesece.


 

In potem se je začelo na Pušči?

Da. Leta 1961 smo se o potrebi po vrtcu za romske otroke na Pušči začeli pogovarjati na svetu za varstvo družine pri socialnem skrbstvu, zamisel je dobila tudi politično podporo v SZDL, socialistični zvezi delovnega ljudstva. V glavnem so za pobudo stale ženske – Marija Barbarič, Sida Podlesek, Štefka Brglez, Marija Vild ... Vključili so še mene, primerno pozitivno vzdušje pa je s svojimi raziskavami Romov ustvaril tudi dr. Vanek Šiftar. Spomnim se zapisa z enega od teh pripravljalnih sestankov, ko smo rekli: »Tu so, naši so, nekaj moramo narediti!« Zato je bil sprejet sklep, da zaradi precejšnje izoliranosti in odmaknjenosti Pušče vrtec ustanovimo in zgradimo kar na obrobju naselja. Takrat še nisem bila določena za vzgojiteljico, ampak sem bila pristojna za organizacijo dela in za opremo vrtca. Vse skupaj je financirala občina, v takratni Lesni predelavi v Murski Soboti so narisali načrte in izdelali leseno zgradbo vrtca, ki je bila v resnici le malo večja lesena baraka s slabo toplotno izolacijo in okni, pri katerih je vedno pihalo. Medtem ko so pripravljali in postavljali vrtec, pa sem začela hoditi na Puščo evidentirat otroke in prepričevat starše.


 

Kako je to potekalo?

Prva težava je bila prometna nedostopnost naselja. Do Pušče, ki je takrat sicer že štela okrog trideset hiš in kakšnih 350 prebivalcev, je vodila slaba poljska pot, naselje je bilo sredi njiv. Druga težava je bila nezaupljivost Romov do tujcev. Ko je kdo prišel v naselje, so se vsi umaknili v svoje koče, nikjer ni bilo nikogar. Morala sem se znajti in zato sem izkoristila znanstvo z mladima Romoma Lacijem Baranjo in Evgenom Pestnerjem, s katerima smo bili v prejšnjih letih skupaj v mladinski delovni brigadi na zvezni akciji v Belem Bregu v Srbiji. Z Evgenom se zaradi nekaterih težav z disciplino po akciji nisva razšla v najboljših odnosih, a stopila sem do njegove mame, ki je takrat po sejmih vozila vrtiljak, in vse je bilo pozabljeno. Prek njih sem tako postopoma pridobivala zaupanje in počasi so me sprejeli. Toda zato, da sem se seznanila z njimi in da sem jih lahko začela prepričevati, naj svoje otroke vpišejo v vrtec, sem na Puščo v prostem času, ob popoldnevih hodila dva- do trikrat na teden. In ko sem videla, v kakšnih razmerah živi večina družin in s kakšnimi težavami se spopadajo, to takrat ni bilo več le zbiranje otrok za vrtec, ampak sem nekaterim družinam ob tem pomagala rešiti marsikatero težavo.
 

Kakšne so bile te težave?

Predvsem je večina družin živela v zelo slabih bivalnih razmerah, v majhnih cimpranih kočicah ali hiškah iz blata, ki seveda niso imele vode, elektrike, kanalizacije in drugih sodobnih dobrin. Higiena je bila zelo slaba, tudi oblačil niso imeli dovolj, kar so imeli, pa je bilo v slabem stanju. Ker niso bili zaposleni, so se prehranjevali predvsem s suho hrano, ki so jo ženske naprosjačile po vaseh, in z zavrženimi ostanki iz mesne industrije. Iz tega so potem izvirale zdravstvene težave. Poleg vsega so bile nekatere družine v medsebojnih sporih in niso hotele, da bi njihovi otroci skupaj obiskovali vrtec.
Skratka, Puščo in njene prebivalce sem v tistem letu spoznala do podrobnosti, in če se je le dalo, sem pomagala s posredovanjem v zdravstvenem domu, pri socialni službi, kjer je pač bilo treba. Moram poudariti, da so takrat pri vseh teh ustanovah in službah, pa tudi po podjetjih, imeli veliko razumevanja za naša prizadevanja. Veliko podjetij je na primer prispevalo potrebščine in opremo za vrtec. Za prvo generacijo otrok so nam tako iz podarjene flanele v mestni šivalnici sešili enotna oblačila, dobili smo zvezke, barvice, opremo za kuhinjo in še marsikaj.
 

In potem se je jeseni 1962 začelo zares?

Da, začelo se je, a s precej težavami. V začetku jih je od kakšnih dvajsetih vpisanih prihajalo v vrtec le po nekaj. Kolikokrat sem otroke, ki so jih starši pripeljali, pustila v varstvu svoje pomočnice in kuharice Vikice Čerpnjak, jaz pa sem šla po naselju in »lovila« tiste, ki so ostali doma! In tudi v vrtcu so bile najprej težave, saj je otrokom pozornost upadla že po petih ali desetih minutah. Bili so vajeni prostosti, organizirano delo v zaprtih prostorih je bilo zanje nekaj novega. Prav tako je bil problem jezik: jaz nisem znala romsko, oni niso govorili slovensko oziroma prekmursko. Počasi, počasi smo se učili, jaz od njih in oni od mene, in oni so slovenščino usvajali precej hitreje kot jaz romščino. So pa nekateri starši vrtcu še naprej nasprotovali, nekdo je celo pisal v Beograd, v Titov kabinet, češ da jim hočemo vzeti otroke. V odgovoru smo jim razložili naš projekt in stvar se je pomirila.
 

Naslednje poletje ste šli celo na letovanje, na morje?

Da, v kolonijo v Baško na Krku. Vse smo uredili, s pomočnico sva celo sešili kopalke za vse otroke, trgovsko podjetje Potrošnik nam je podarilo enotne bombažne majice, dobili smo vse potrebščine zanje in sami sva jim pripravili prtljago. Toda od enaindvajsetih vpisanih je na koncu šlo v kolonijo le deset otrok. Druge so starši ob odhodu poskrili. Verjetno jih je bilo znova strah, da jim jih bomo vzeli, ali pa se jim je bilo težko ločiti od njih za tako dolgo. A za tiste, ki so šli, je letovanje ostalo nepozabno doživetje.


 

Otrokom pa ste pomagali tudi potem, ko so iz vrtca odšli v osnovno šolo?

Večina jih je imela doma še vedno tako slabe razmere, da tam domačih nalog niso mogli delati. Zato sem tiste, ki so v šolskem letu 1963/64 začeli hoditi v osnovno šolo v Murski Soboti, ko so se vračali domov, vedno povabila v vrtec, da so v majhni, a topli in razsvetljeni garderobi z malo naše pomoči in nadzora v miru naredili domače naloge. Po štirideset se jih je kakšen dan zvrstilo v tistem prostoru in pozneje mi je celo uspelo, da je občina za pomoč pri nalogah posebej zaposlila novo pomočnico Mojco Jezeršek. Žal jo je leta 1970 do smrti povozil avto, na poti v službo na Pušči.
 

V vrtcu na Pušči ste delali do konca leta 1969 in tako pripravili na šolo in življenje nekaj generacij romskih otrok. Kaj vam to pomeni?

Zadovoljstvo. Veseli me, da smo naselju pomagali, da se je začelo hitreje razvijati. Že samo v prvi generaciji, leta 1962, so bili otroci, ki so pozneje postali romski aktivisti, izobraženci, celo politiki, in vesela sem tega. Dali smo jim občutek sprejetosti in upoštevanosti, obenem pa so z veliko boljšo podlago prišli v osnovno šolo. Moje načelo je bilo vedno, da ne smemo nikogar podcenjevati in da moramo spoštovati vsakogar, ki dela dobro. To je veljalo tudi za te otroke.