Vzeli so nam pavšal

»Ne vem, ali se prihodnje leto spet vidimo,« je ob slovesu rekla prva soseda v kampu, simpatična gospa Ilse. Ko sva si podali roke, ni mogla skriti solz. Tudi njej je prišlo na uho, da bo lastnik kampa »izgnal« pavšaliste in da smo imeli to leto še zadnjič možnost pavšalnega najema parcel. Danes se je kamp zaprl. In, ja, lastnik je uresničil napoved. Vzel nam je pavšal! Pohodil naš dr(a)ugi dom …

Ko se poslavljajo pavšalisti, so solze vedno prisotne. Če bi sešteli vse poletne dopustniške dneve, ki smo jih v življenju delili, bi ti prerasli v leta.

Biti ob pavšal pod borovcem »lepe naše«, pomeni, da z Marjeto ne bova več igrali remija do pozno v noč in zabavljali čez tišino vsenaokrog, ki jo para samo smrčanje utrujenih moških in - našega psa. Nič več ne bo klica sredi aprila: »Kdaj pridete postavljat?« Nič več ne bo šampanjca za otvoritev sezone in ne mehurčkov, ko pade še zadnja »klapa« pakiranja.

Ob čigavem pometanju iglic se bo poslej zabaval Maks? In koga bomo klicali Muti? Človek ne sreča vsak dan Italijana, ki bi bil podoben sijajnemu dirigentu, mahal z rokami kot on – in ne bil on.

Pogrešali bomo Andreja in njegovega, kot smo rekli, »pici na oko« urejenega pavšala.

Kje bo dolga poletja zdaj preživljal Sandi, ki ga je blondinka, s katero sta trčila pri pomivanju posode, preimenovala v – Candija? Pri njej doma, je rekla, posodo pomiva Candi, ne Sandi.

Brez pavšalistov bo število jeznih turistov naraslo. Kajti pavšalist točno ve, v katerem veceju kotliček že leta ne dela, kot bi moral. In se ga izogiba. Nič ne hodi težit na recepcijo.

Te dni so še zadnji pavšalisti podrli bivališča in ograje ter odšli. Čez zimo moramo poskrbeti za ograje v glavah, ki žalujejo za desetletji spominov, katere smo pustili za seboj. Kajti svet se ne bo ustavil, ker nas, pavšalistov, več ne bo. Svet je perpetuum mobile: kjer eni odidejo, pridejo pisat spomine drugi.