Kaj je desetletje?

Kaj je desetletje? Desetletje je čas, ki ga Zemlja potrebuje, da desetkrat obkroži Sonce, je nemara najpreprostejši odgovor. Bistveno bolj kot ta definicija, izposojena iz spletne enciklopedije, je zanimivo vprašanje, kako dolgo je desetletje. Za malčka je to cela večnost, za šolarja obdobje, ki ga bo namenil osnovnošolskemu izobraževanju, in še leto povrhu, za študenta od polovice do vseh divjih študentskih let. Za zaposlenega četrtina delovne dobe.

Bil je nekoč True bar

Za starše je desetletje kot trenutek. Še preden se zavedo, da je drobno bitje prvič odracalo iz njihovega naročja, in še preden utegnejo pospraviti vse mogoče pripomočke, ki spremljajo leta vozičkanja, potiskanja, prenašanja …, povrhu pa še dva milijona fotografij urediti v dostojen album, stoji pred njimi oseba, s katero lahko izpeljejo čisto zaresen pogovor o življenju, vesolju in sploh vsem, lahko gredo na rock koncert ali na kavo (in bejbičino) v najljubšo kavarno.

Kdaj se je to zgodilo?! Ali čas stoji, teče ali beži, kot nas sili k razmisleku razstava Človek in čas: od ponedeljka do večnosti v etnografskem muzeju. Ali nam morda uhaja? Kako je mogoče, da so se vse tiste dolge noči s kroničnim pomanjkanjem spanca, ure in ure menjavanja plenic in neskončno dolge minute ob kričanju zaradi neznatnega vzroka združile v en sam trenutek? V tisti trenutek, ko zjutraj vstaneš, vzameš iz hladilnika ponesrečeno torto, vanjo vtakneš deset svečk in debelo gledaš bitje, ki, ravno nasprotno, komaj čaka, da bodo minila dolga leta do trenutka, ko bo lahko odfrlelo v širni svobodni svet.

A k sreči je to prva desetletka. Kot napovedujejo bolj izkušeni starši, je zelo odmerjen čas do takrat, ko se bo ta otrok začel zapirati v sobo, deliti skrivnosti samo še s prijatelji in se zmrdovati nad dolgočasnimi, zaostalimi in nasploh bednimi starši. Dotlej je to še vedno naša mala žaba – ali uš, ali mravljica, ali kakšna druga mrgolazen, uporabljeno prosto po navdihu (ali Tomažu Lavriču).