Bil je nekoč True bar

Ko smo že ravno prečili mednarodni dan kave ... Bilo je v letih, v katerih zdaj uživa hči, in tedaj so se rodile tri ljubezni hkrati, zanje pa je zadostovala vsaka odpadla ura pouka. Odhitele smo skozi vrata šubičke proti prešercu in naravnost na Trubarjevo.

Na njenem začetku je bila pekarna z magdalenico mojih gimnazijskih dni, že v tistem času polnozrnati rogljiček s polnilom iz pravih mletih lešnikov. Sledil je trenutek T, kava s smetano v True baru, ki se je v prvi polovici devetdesetih let zdel kot vstop na Zahod. Tedaj so po Ljubljani še vztrajali za nas preživeti pajzlasti lokali, Muca v Gradišču ali neprenovljen Opera bar, v katerih se je v oblakih cigaretnega dima pilo tudi kavo.

Tu pa se je odpirala trendovska oaza s turkiznimi in svetlorumenimi stoli Philippa Starcka, za katerega so najbrž slišali le redki, s knjižno omaro v prav takšnem slogu, oblazinjenimi zofami in stripom na stropu njihovega kletnega bara. Dizajnerski interier, za katerim sta tako kot pri lokalih Nostalgija in Podnevi in zvečer stala Tanja Radež in Darko Miladinović oziroma znani studio Tandar.

V Trueju niso stregli izšolani natakarji, ampak mularija z vseh vetrov, kako leto ali dve starejša od nas, ki jo je nadzirala vselej sfrizirana šefica Bernarda, ob večerih je pred vrati dežural svetlolasi Franci, ki je bil daleč od stereotipnega redarja, a je prav tako spuščal noter le starejše od osemnajst let.

Vsakič je imel širok nasmeh, ko številke na osebni izkaznici niso omogočale vstopa. Vsa ta leta so minila, True se je večkrat poskušal vrniti v mestno življenje z drugačnim imenom in v drugačnem slogu, a nikoli več ni bil tapravi. Za najljubše so bile razglašene druge kavne ­destinacije.

V Ljubljani, preplavljeni s turisti, so naslovi z domačini za točilnim pultom in na vrtu vse redkejši. Nekaj takšnega, na trenutke svobodnega ozemlja je kakšnih 15 kvadratnih metrov velika terasa ob vznožju Grajskega hriba. Tam se zdi, da še vztraja trenutek T in nekaj vsakdanjega užitka.