Živa Rogelj – Iz TV-studia v galerijsko tišino

Nekdanja televizijska voditeljica in novinarka Živa Rogelj je pred desetletjem zamenjala javni oder za mirnejše okolje Narodne galerije, kjer skrbi za razvoj spremljevalnih programov.

V podkastu Sovoznik razkrije manj znane zgodbe iz zakulisja te osrednje kulturne ustanove in pokaže, da umetnost ni zgolj lepa, ampak tudi dostopna, terapevtska in ganljivo osebna.

Narodna galerija hrani več kot 17.000 umetniških del – od poznega srednjega veka do 20. stoletja. A medtem ko obiskovalci občudujejo le del stalne zbirke, večina umetnin ostaja očem skritih.

Rogljeva poudarja, da galerija ni le razstavni prostor, ampak tudi skrbnik državnega umetnostnega zaklada – hrani tudi zasežene umetnine in tiste, ki jih zasebni zbiratelji posodijo za varno hrambo ali razstave.

Galerija pa ni rezervirana le za poznavalce: z raznolikimi programi nagovarjajo najširšo javnost, še posebej mlade in ranljive skupine. Slepi obiskovalci lahko z otipljivimi replikami »gledajo« umetnine, gluhi pa dostopajo do opisov v znakovnem jeziku.

Posebna pozornost je namenjena tudi osebam z demenco. »Umetnost lahko prebudi spomine, ustvari stik – tudi tam, kjer ga medicina ne zmore več,« pove sogovornica.

Tudi najstniki, pogosto skeptični do »stare umetnosti«, neredko spremenijo mnenje že po prvem obisku. Ključno vlogo imajo zgodbe – o umetnikih, kot je Ivana Kobilca, ki se je uveljavljala v svetu, ko ženske niso smele niti študirati. »Mladi znajo biti presenetljivo dojemljivi, če jih ne podcenjujemo,« pravi Živa.

Trenutno Narodna galerija gosti obsežno razstavo baroka – prvo tovrstno po več kot šestih desetletjih. Pripeljali so dela iz več kot 28 cerkva, samostanov in zbirk iz Slovenije, Hrvaške in Italije.

A ob umetninah so pripravili tudi izjemno bogat spremljevalni program – tudi baročne plese v kostumih, s katerimi obujajo duha prvotnega Narodnega doma, kjer se je vse začelo leta 1896.

Zgodbe, ki jih pripoveduje Živa Rogelj, so več kot kuratorski pregled – so osebna refleksija sveta, ki ji je prinesel novo identiteto. Po izobrazbi dramaturginja, po duši pripovedovalka je z umetnostjo našla nov prostor izražanja. »Ko prideš v galerijo, se ti dan spremeni. To ni le služba, to je stik z nečim, kar ostane,« pravi.

V pogovoru se dotakne tudi najtežjega poglavja svojega življenja – skorajšnje izgube hčerke v nesreči. O tem govori preprosto, a globoko. »Užijmo življenje z ljudmi, ki jih imamo radi. Ne čakajmo velikih trenutkov – drobni so tisti, ki zares štejejo.«

Živa Rogelj je danes v ozadju, a njen vpliv je več kot opazen. V prihodnosti si želi ustvariti dokumentarni film, morda spet stopiti pred kamero – tokrat z zrelejšo vizijo. A do takrat ostaja tiha ambasadorka umetnosti, ki jo zna približati vsem – tudi tistim, ki mislijo, da jih umetnost ne zanima.