En odstotek

Dvanajstega avgusta 2022 se je pisatelj Salman Rushdie povzpel na oder amfiteatra v mestecu Chautauqua v ameriški zvezni državi New York, da bi govoril o varnosti. Triintrideset let in pol je živel pod smrtno obsodbo, fatvo, ki jo je nad njim razglasil iranski verski voditelj ajatola Homeini zaradi romana Satanski stihi. Ko se je proti njemu zagnal moški z nožem v roki in ga večkrat zabodel – tudi v desno oko, da je oslepel –, je pomislil: »To si torej ti.« Potem ko je okreval, se je odločil napisati knjigo o sovraštvu in ljubezni. Letos spomladi je izšel Nož – avtoportret s podnaslovom Premišljevanja po poskusu umora.

Knjigo sem vzela s sabo na dopust. In medtem ko sem hlastno prebirala njenih dvesto petdeset strani, sem pomislila: blagor Salmanu Rushdieju. Ne zavidam mu njegove življenjske usode, zavidam pa mu njegov talent. Iz 27 sekund, ki so skoraj končale njegovo življenje, je napisal to čudovito navdihujočo (tudi duhovito) knjigo, v kateri ljubezen preraste sovraštvo, sreča nesrečo, pogum premaga strah, življenje pa smrt. Prav ob tem sem se spet vprašala, kaj je talent in kaj je trdo delo. Koliko je prvega, koliko drugega. Nenazadnje pa ima pisatelj za sabo več kot dvajset napisanih knjig.

Vsi poznamo krilatice, da je talenta ali genialnosti samo en odstotek, devetindevetdeset odstotkov pa je dela. Švedski psiholog K. Anders Ericsson je s svojo znano študijo o violinistih ugotovil, da virtuoza »rodi« 10.000 ur vadbe. Profesorica psihologije na Stanfordu Carol Dweck v svoji knjigi o psihologiji uspeha razkriva, da je zelo pomembna naša miselnost; tisti, ki talent vidijo kot prirojeno lastnost, ne bodo v celoti razvili svojega potenciala. Da ima vsak talent svoj obseg, svojo moč, tudi rok trajanja, pa je spoznal eden največjih pisateljev 20. stoletja Philip Roth in razglasil, da ne bo več pisal.

Če drži tisto o 99 odstotkih, jaz verjamem v nadzemeljsko moč tega enega odstotka. A verjamem tudi, da ga na žalost nimamo vsi.