Naših prvih 50 kilometrov

Kranjska Gora je bila pred dobrim tednom znova središče športnega sveta. Bilo je kot v najboljših smučarskih časih, le da tisti sončni jesenski konec tedna obvezna oprema niso bili »pancarji«, temveč tekaški copati. Zagreti za (ultra)tek so pripotovali od vsepovsod, prišli so Madžari, Nemci, Hrvati, Italijani, Poljaki, Avstrijci in seveda številni Slovenci. Vsi z istim ciljem: preteči čudovito traso pod Julijci in premagati samega sebe.

Na prireditvi Julian Alps Trail Run so se tekači podali na 10, 15 in 25 kilometrov, skoraj 1600 udeležencev se je odločilo za 50-, 80-, celo 120-kilometrsko preizkušnjo. Skoraj 1500 jih je priteklo na cilj, kar pomeni, da so vedeli, kaj jih čaka in kaj zmorejo. Startali so od vsepovsod, tisti na 50 iz Žirovnice,­ na 80 iz Radovljice, tekači na najdaljši preizkušnji pa so že v petek zvečer z lučko na glavi startali z Bleda. Vse poti so vodile v ­Kranjsko Goro.

Zelo dobro vem, kdaj sem se znašla v tem vrtiljaku. Najmlajši potomec, v študentskih letih, mi je pred nekaj meseci sporočil: »Prijavil sem te. Računaj na tretji vikend v septembru.« Kot vzorno vzgojena mama nisem ugovarjala. In tako sem se znašla na prizorišču.

Prvi postanek na Dovjem, ko je bila premagana že najvišja točka Golica, je bil poln optimizma, večina je delovala spočito. Dobro nam gre, sem si govorila. Na drugem postanku v Gozdu - Martuljku so nasmehi zbledeli. Le redki so se odzvali na bodrenje, večina je bila neodzivna, sem in tja je kakšen zmogel namig: ne ploskajte preveč, nismo še na koncu. Kranjska Gora je prinesla odrešitev: roke, visoko dvignjene v znamenje zmagoslavja, medalje in sem ter tja kakšno solzo sreče in olajšanja. Tik pred ciljem sem zagledala tistega, za katerega sem najbolj srčno navijala. Prestal je ognjeni krst na 50 kilometrov. Prestali smo ga tudi starši kot spremljevalna ekipa. Le zakaj zdaj ne verjame, da so za njegov uspeh zaslužni tudi naši, resda izrazito netekaški geni?