Večni najstniki

Občudovali smo jo na malih zaslonih in sanjali o avtomobilih brez strehe, walkmanih, fluorescentnih majicah in neskončnih policah igrač v njihovih prodajalnah.

Imeli so boljše bemeikse, boljše frizure in poslušali so boljšo glasbo. In če je kdo bil frajer, potem smo mu rekli, da je Jackson, po Michaelu Jacksonu.

Amerika je bila takrat še res Amerika. Junaki z velikih platen so s še večjimi mišicami rešetali nasprotnike, odganjali vesoljce, ki so želeli uničiti planet, in na koncu vedno ponosno obesili črtasto rdeče-​modro zastavo z zvezdicami. Iz Amerike je prihajala najboljša glasba, izdelovali so najboljše kitare in se vrteli v najboljših plesnih korakih.

S prihodom novega tisočletja so se pojavile prve razpoke, ki sta jih še razširila padajoča dvojčka. Takrat smo tudi prvič, vsaj v mojem okolju, lahko pokukali v zakulisje svetovne politike, saj je vrtoglavica osvobajajoče globalizacije pojenjala, plast za plastjo pa se je začel razkrivati drugačen, bistveno manj prijazen obraz velesile, ki ga danes ne zmore prikriti niti propagandni zvon Hollywooda.

Ne preseneča, saj je tudi kalifornijska tovarna sanj izgubila nalet, vsebinsko se je izpraznila in podlegla dekadenci, ki je zajela nekoč mogočno celino.

In zdaj, ko politika širi vrzel med državama in načenja odnose med ljudmi, smo užaljeni, ker nas je kar tako pustila na cedilu. Tako se počutim tudi sam, ko padem v zajčjo luknjo videov na youtubu o grozotah Trumpovega režima.

Potem se zamislim, ali ni nenavadno, da sem tako vpleten v vse skupaj, ko vendarle ugotovim, da sem v tem odnosu kot odrasel moški, ki še vedno živi pri svojih starših, uživa ob mamini goveji juhi in jo sprašuje, kdaj bo oprano perilo, ker so v njem njegove najljubše kavbojke.