
Neomejen dostop | že od 14,99€
Sedeli smo v kavarni Loggia, podobno, kot sedijo ljudje še danes in kot so najbrž sedeli sedeli pred 100 leti. Gledali smo, kako so tehniki na odru pred cerkvijo Marijinega vnebovzetja preizkušali ozvočenje za Joan in Titov trg polnili s sedeži. Čisto drugi časi. Nihče ni odpuščal novinarjev, ni bilo družbenih omrežij in vseh teh smeti, ostrostrelci in topovi na Balkanu so počasi jemali slovo, sodišča so zločine v Bosni opredelile za genocid ...
Tistega julija je na Titovem trgu pihal pomladni veter. Joan Baez je bosa s kozarcem vina hodila po mestu, zavila k čevljarju Huseinu in si naročila lepe sandale, ki sta jih oče in sin izdelala še pred večernim magičnim nastopom. Tudi v Kopru je pela legendarno Pihanje v vetru, v kateri se Bob Dylan vpraša, koliko ušes mora imeti človek, preden sliši jokati ljudi in kolikokrat se lahko obrne proč s pretvezo, da ne vidi.
Na nepozaben večer z Joan Baez sem se spomnil ob gledanju njenega filmskega portreta Jaz sem hrušč, ki prijateljico Martina Luthra Kinga predstavi v vsej njeni veličini in hkrati neizmerni krhkosti, človeški ranljivosti in preprostosti. Pa saj je res samo človek. Film razgali tudi veliko prijateljstvo med Joan in Nobelovim nagrajencem Dylanom, obudi nepozaben nastop z Newport folk festivala leta 1964, kjer ji Bobby zapoje: ... »Nisem jaz, punči, tisti, ki ga iščeš!«
Hočeš nočeš sem film primerjal s Praslovanom, v katerem se Đorđe Balašević pokloni Predinu, da mu je »speljal« misel o praslovanu, ki je preplaval »tisto rusko reko«. Tudi velikan Predin je krhek v skritih kotičkih duše. V okolju, ki vse bolj duši svet, ne bo zlepa prerok. Niti na potencialen dodatek k penziji ne računa. Ampak takšne upokojence, kot so Žid Zimmerman, napol mehičanka Baez in balkanski Slovenec Zoran, bi te dni morali dodatno zaposliti. Imajo več kot sto razlogov, da udarijo znova. Pesmi so že ustavile vojne, milijarde, ki jih zahtevajo obramboslovci, pa rojevajo generale.
Komentarji