Zemljo krast

Se spominjate igre zemljo krast, ko si s kredo ali siporeksom na pločnik pred hišo narisal velik kos zemlje, nato pa ga med igralce razdelil na enako velike države? Vedno sem bil Rusija, ker je bil Pero starejši in vsakič Jugoslavija. Srečko je bil navadno Nemčija, ker je njegov oče tam delal in mu povedal, da je to najlepša država na svetu, srečnež je bil edini v naši ulici, ki je dobil darilo tudi za veliko noč. Menda od plahega zajčka, ki nosi jajca, pa si očitno ne upa čez cesto na naš vrt, da bi obdaril tudi naju z bratom.

Zemljo krast je bila igra, h kateri smo pristopali resno, trajala je lahko ves dan, prekinili pa smo jo le za kosilo, ko smo bili žejni ali ko je mimo pripeljal avtomobil. Pero je bil največji in ti je lahko z enim zamahom pobral velik del ozemlja, k sreči je bil neroden in slaboviden, tako da te je le poredko zadel s palico in dobil priložnost, da je kradel. V glavnem je bil obsojen na vlogo velike tarče in je večinoma izgubljal živce z reševanjem svojega izgubljenega ozemlja.

Zemljo krast – tako in drugače

Srečko je bil moj najresnejši nasprotnik, ujeta sva bila v krog napadov in umikov, v dinamično ravnotežje brez pravega napredka, ki je izčrpavalo oba. Prav zaradi tega se naša igra ni zares nikamor premaknila. A ni bilo upanje tisto, ki nas je gnalo k njej, v igri smo vztrajali zaradi sosede Maje, ki je bila Japonska in smo bili vsi malo vanjo. Pustili smo se ji zadevati, krasti ozemlje in jo namenoma zgrešili.

Spominjam se, da je med igro z risbicami in barvanjem okraševala svoje ozemlje, rožice in srčki so se bohotili čez njeno državo. Če bi me povabila, bi se takoj preselil k njej, prepustil Rusijo Nemčiji ali Jugoslaviji in začel jesti s palčkami. V življenju obstajajo pač stvari, ki so pomembnejše od ozemeljske enovitosti, saj to lahko odplakne že močnejše deževje. Prej ko bomo to uvideli, bolje bo za vse.