Abrahamovič na obzorju

Pred nekaj meseci dobim povabilo na rojstni dan dobrega prijatelja, tako kot vsako leto. Pridem, seveda, razveselim se druženja. In potem se zgodi, pokliče me drug prijatelj in predlaga, da začnemo zbirati za darilo, ne nazadnje se za 50 let že spodobi, da dobiš nekaj večjega. Sicer je govoril še naprej, vendar ga nisem več slišal, ker je v mojih ušesih le še odmeval zven ponve, s katero me je realnost udarila po glavi.

Pred očmi so se mi odvrteli prizori iz otroštva, živi spomini na vse abrahame, ki sem se jih takrat udeležil. Slavljenci so bili starčki in izključno moški, večinoma s protezami, sivimi lasmi in rdečevijoličastimi lici, sive dlake so jim molele iz nosnic, pa vsak je že imel kak infarkt za seboj, nekateri so slabo videli, drugi niso več dobro slišali.

In ko so bili govori v čast slavljencu, so mu vsi čestitali, da je dočakal tako ugledno starost, in mu hkrati, tako pod mizo, predali odpustek, da lahko od te prelomnice naprej počne bolj ali manj, kar se mu zahoče. Lahko je nespodoben do žensk, lahko je pijan kot vol, ni več nujno, da njegovo telo povsem tesni. Podobno kot toleriramo otroke in njihove zdrse pri osvajanju sveta.

Prav živo se spominjam, kako sem pomislil, da z abrahamom prideš do cilja, od te točke naprej je vse bonus, pač loterija bolezni, ki jih kuhajo naključje in grehi iz preteklosti. In zdaj, po vsem tem, začenjajo moji vrstniki praznovati abrahama, ne me zezat! V mojih očeh niso bistveno drugačni kot takrat, ko smo se spoznali.

Tistega prijateljevega abrahama se potem nisem mogel udeležiti, ker sem zbolel, pa tudi nisem prav veliko spraševal, kako je bilo. So mu čestitali, je dobil odpustnico, se bo zdaj kaj med nami spremenilo? Bo pokazal čas, kako in kaj. Ne nazadnje bom tudi sam kmalu v njegovih čevljih. Je pa res, da se že malo veselim daril, kar je jasen znak, da mi še ni uspelo dozoreti.