Umri športno

V svoji dobro desetletje dolgi karieri nogometaša sem staknil samo eno resnejšo poškodbo gležnja. Mnogo let pozneje sem kot maratonec ob občasnem bruhanju po napornih treningih le enkrat dobro nastradal, ko sem ostal brez nohtov na šestih nožnih prstih, čeprav sem na dirki tekel v istih supergah in nogavicah, kot sem jih nosil med vadbo, ko sem prav tako tlačil asfalt. Očitno ni vseeno, na kakšnem asfaltu treniraš, se pošalim še danes. S kolesom sem precejkrat naravnost simpatično padel, na srečo pri nižjih hitrostih. Nisem ravno spreten kot Pogi, a se morda znam padcu izogniti bolje kot Rogla, se tolažim.

Golf je posebna zgodba. V tem športu ni pretirane nevarnosti za poškodbe, vendar je smrtnost na čudovito urejenih zelenicah širom po svetu kar velika. Ja, uganili ste, starejši letniki v svoji igralni vnemi pretiravajo in igrajo v nezmanjšanem ritmu, tudi v vročini in drugačnih zahtevnejših razmerah, s tem pa tvegajo srčni infarkt. Na začetku nove športne avanture sem zaradi dobre telesne pripravljenosti in močne volje veliko vadil, s pregovorno koroško trmo se nisem dal pregnati z igrišča, pa četudi sem za končni cilj, torej spraviti žogico v posamezno luknjo, porabil po dvanajst, trinajst in tudi več udarcev. Po premierni igri na resnem igrišču sem se namesto hvalisanju predal vnetju pljučne membrane.

Zadnji konec tedna sem lahkotno tekel po dežju, naslednji dan pa savnanje kot običajno prekinjal z ohladitvami v bazenu. Vse to sem počel že tisočkrat, a mi je vseeno zvečer začelo zategovati hrbtne mišice, spanje se je izrodilo v mučno čakanje na jutro, ko me je ob sunkovitem gibu stisnilo v zgornjem delu trupa, da je pot stekel po celem telesu. Zganjanje haloja o predinfarktnem stanju je vodilo do pregleda pri zdravnici, ki me je hitro potolažila z razlago o vnetju mišic. Prepričan sem, da bom umrl športno.