Ptički iz gnezda

Pod napuščem nad balkonom imamo že nekaj let gnezdo. Vrabca vsako leto poskrbita, da je že zgodaj spomladi zelo glasno, ko iz luknje začnejo kukati majhne, ves čas lačne glavice. Potem zlagoma zapustijo gnezdo. Izpod napušča je običajno prva postaja bližnja marelica, ko nas ni v bližini, pa seveda tudi balkon, kjer je vedno kakšna slastna žuželka v rožah ali drobtinica na tleh. Vrabčki izjemno hitro postanejo vrabci. Vsaj če merimo v času človeškega razvoja. In še včeraj grozljiv trušč iz gnezda zamenja tišina.

O vrabcih in trenutni tišini v njihovem gnezdu sem razmišljala ob koncu enih od verjetno zadnjih počitnic, ko smo še kot celotna družina odšli na dopust. Ko so bili otroci manjši in zaradi tega včasih obupno glasni, ko zvečer nisi bil utrujen, ampak uničen, ko jih je bilo treba naučiti vsega, da bodo bolj samostojni, sem komaj čakala, da se bo spet začela šola. Verjetno se nihče od mladih staršev ne zaveda, da so leta, ko bodo otroci samostojni, ko ne boš več pomemben in potreben, za vogalom. Nekega jutra se zbudiš, gnezdo sicer še ni prazno, a je tišje.

Ravnatelj Ivan Lorenčič: Otroci morajo biti nemogoči in uporniški

Še nekaj let ne bo povsem tiho, ker odraščanje prinese s sabo tudi puberteto in s tem vso dramo, vredno profesionalnega teatra. Tudi te bo prehitro konec. Kaj potem? Spremljam starejše kolege in prijatelje, ki so starševsko vlogo izvrstno opravili. Otroci radi pridejo domov, se z njimi poveselijo, hecajo, včasih pa tudi kaj poči. Kot vsepovsod. Življenje je pač oder.

Ko sem tarnala, da nekateri pri nas vihajo nos, da ne bi več šli z nama na dopust, ker sva pač … starša, se je prijatelj samo nasmehnil: »Brez skrbi. Ko bodo starejši, bodo šli rade volje. Ko bodo ugotovili, da če greš sam, moraš vse sam plačati.« V bistvu smo v nekem obdobju bolj ali manj bankomat. A tu in tam otroci še vedno iščejo dlan. Taki trenutki so neprecenljivi. Ko skupaj ugotavljate, da tudi če so šli iz gnezda, niso brez njega.