Ničesar ne obžalujem

Ne vem, ali še o čem obstaja toliko modrih misli kot o obžalovanju. Recimo: Obžalovanje je izguba energije. Negativno čustvo. Ne moreš spremeniti preteklosti, zato je nikoli ne obžaluj. Prostora za obžalovanje ni – če je bilo dobro, je čudovito, če je bilo slabo, so to izkušnje.

Mit o življenju brez obžalovanja je vsenavzoč. Že Édith Piaf, pariški slavček, je pela, da ničesar ne obžaluje, Sinatra je na svoji poti sicer imel nekaj obžalovanj, a premalo, da bi jih sploh omenil. Tudi okoli mene so ljudje, ki so zadovoljni tukaj in zdaj, da so, kot so. Kar je bilo, je bilo, rečejo. Ne ozirajo se nazaj.

Jaz pa po tihem obžalujem marsikaj. Stvari, ki sem jih naredila, in še več, ki jih nisem. Študij. Selitve. Kakšen napačen telefonski klic. Kakšno izgubljeno prijateljstvo. Marsikaj, česar nisem storila, pa bi morala. Za kar se nisem odločila, pa sem si želela. Ker nisem izkoristila priložnosti, bo že prišla nova (pa nikoli ni). Ker nisem imela poguma, ko bi ga morala imeti. Ah, res marsikaj.

Zato sem hlastno pograbila knjigo v knjigarni, ki se je v rahlo deževnem poletnem dnevu zazdela kot sonce. Moč obžalovanja Daniela H. Pinka. Kako nas pogled v preteklost pravzaprav lahko premakne naprej in nam pomaga pri sprejemanju pametnejših odločitev. Avtor razbija mantro o življenju brez obžalovanja. Obžalovanja bi morali sprejeti in jih spremeniti v priložnost za rast. Pravzaprav znamenje šibkosti, kar naj bi obžalovanje bilo, v tej knjigi postane močna sila za spremembe in osebni razvoj. Pink je o tem napačno razumljenem in skrivnostnem čustvu naredil tudi raziskavo med tisoči ljudi: Kako pogosto si v življenju zaželite, da bi naredili nekaj drugače, je bilo osnovno vprašanje. In odgovor? Vsi obžalujemo. In prav obžalovanje nas dela to, kar smo.

Skratka, Pink svetuje, da enemu od najstrožjih učiteljev v življenju strumno pogledamo v oči in se od njega učimo. Brez pogleda nazaj ni polnejšega in bolj smiselnega življenja. In ni koraka naprej.