Za vedno Delon

»Programiran sem bil za uspeh, ne za srečo,« je o sebi nekoč izjavil Alain Delon. »To dvoje ne gre skupaj.«

Eden najlepših in najbolj karizmatičnih francoskih igralcev, ki je v nedeljo preminil pri 88 letih, si je menda želel biti pokopan na pokopališču na podeželski posesti v Douchyju, približno 140 kilometrov južno od Pariza, ki jo je dal postaviti za svojih 30 psov.

V Alaina Delona smo bili vsi nekako zaljubljeni. On pa je bil zaljubljen v Romy Schneider. In ona vanj. Oba mlada, lepa, uspešna. A se jima ni izšlo. Nista bila za skupaj. Morda pa sta zdaj spet skupaj. In se spet zaljubljeno gledata. In imata med smehom, mimično gubo na čelu, tisti njun – isti »v« med obrvmi.

Alain Delon je bil sinonim za lepoto. Božansko. Izvenserijsko. Posebno. Mestoma hladno. Kar pripisujejo travmatičnemu otroštvu, starši so ga namreč še kot štiriletnega fantka pustili v reji. V obdobju, ki je sledilo, je bil zaradi neukrotljivega in nediscipliniranega vedenja izključen iz šol. Med odraščanjem je bil lump, kar mu je gotovo prav prišlo kasneje, ko je mojstrsko odigral Rocca in njegove brate ter druge vloge v filmih Samuraj, Bazen, Policaj, Borsalino … S kombinacijo angelske lepote in hladne distanciranosti si je izboril nišo »sofisticiranega morilca francoskega filma«.

Umrl je Alain Delon, francoska filmska legenda

Sama sem ga otroštvu rada gledala v pustolovski seriji Črni tulipan.

Kako prav je imel v resnici. Uspeh in sreča ne gresta vkup. »Pri življenju so me držale ženske, ki so me ljubile,« je lomilec milijonov (ženskih in moških) src po svetu izjavil na starost.

Njegove sinje oči so se zlile z nebom. Nocoj si bom na glas zavrtela pesem Paroles ... Paroles ... (besede, besede), ki jo je Alain Delon pel z Dalido, svojo dobro prijateljico. Pravzaprav jo bom dala kar na »repeat«. In si zraven privoščila kakšno karamelo. Kot velevajo brezčasni verzi.