V nadaljevanju preberite:

Ivan Lorenčič je učitelj fizike, nekdanji direktor zavoda za šolstvo in predvsem ravnatelj. S kolektivom II. gimnazije Maribor je uvajal številne novosti, od športnega in evropskega oddelka, vzpostavil edinstven sistem za spodbujanje ustvarjalnosti in nadarjenosti DrugaDruga, z zavodom Bunker se je na njegovo pobudo začel festival Drugajanje, ki je prerasel meje Maribora. Nocoj je prejel državno nagrado za življenjsko delo, za katero pravi, da je tudi od vseh sodelavcev in družine, ki mu je stala ob strani v času, ko je živel z Drugo.

»Danes je sistem vzpostavljen izključno na tekmovanju, na doseganju zmeraj več. Ne znamo ločiti, kaj so pravice, kaj dolžnosti, in se zelo osredotočamo na pravice. Zato je tudi ogromno pritožb v šolah, starši vam vse živo pokažejo. Na primer. Imel sem dijaka, ki je danes doktor znanosti, v šolo pa je zamujal vsako jutro. Njegov oče je bil delavec v Metalni, ki je rekel, da bo naredil vse, da bo njegov otrok v življenju nekaj dosegel. S trdim delom, seveda. Očetu sem povedal, da njegov sin stalno zamuja, ker da ima avtobus vsak dan zamudo. Na obletnici mature po 20 letih sem tega sina vprašal, ali se spomni, kaj se je takrat zgodilo, ker je potem nehal zamujati. Povedal mi je, da je oče prišel domov in hotel videti avtobusno vozovnico. Te so bile takrat papirnate. Vzel jo je, jo pred njim raztrgal in mu rekel: 'Zdaj pa avtobus ne bo več zamujal.' Mesec dni je pet kilometrov hodil peš. Danes je drugače. Danes pride starš v šolo in reče učitelju, naj mu pove, kdaj je otrok manjkal, da mu pred njim napiše opravičilo. Niti ne ve, kdaj je otrok manjkal! Neodgovornost se prenaša. Otroci so taki, kakršne naredimo.«