Počasi nehajmo hiteti

Pred skoraj natančno štirimi leti se je začelo šolanje na daljavo. Vsi s(m)o se lovili: otroci, učitelji in starši. Nihče ni pričakoval, da bo šolanje na daljavo, ki je otrokom vzelo preveč, tako dolgo trajalo. Saj se še spomnite ključnih štirinajst dni. Temu primerne so bile tudi naloge v prvem valu. Ko je šola na daljavo trajala dober teden, je bila prva naloga v razredu naše drugorojenke: zapoj svojo najljubšo pesem. Takrat desetlet­nica si je izbrala pesem Bruna Marsa Lazy Song (Lena pesem). V prostem prevodu gre nekako tako: Danes se mi ne ljubi početi ničesar, samo ležal bi v postelji … Vseeno ni ležala, ampak je plesala. Vzela si je čas. Delo pa ji je po tej »umiritvi« še bolje steklo.

Štiri leta in eno epidemijo pozneje se zdi, da vsak dan bolj divjamo. Kot da bi hoteli spraviti noter tri leta (navidezne) počasnosti. Hitimo­ vsepovsod in pri vseh stvareh. Še ne tako daleč nazaj je bila en dan stara novica še vedno novica, danes je po eni uri že lanski sneg. Še v filmih in risankah se vsem mudi. Kamera skače sem in tja, da po nekaj minutah bolijo oči. Mislili bi, da je vsaj umetnost odporna proti temu, ampak ne. Na vaji orkestra nam je dirigent, ko smo vadili drugi, počasni Bachov stavek in se nam je zdelo res počasi, pojasnil, da so včasih ta dela izvajali še počasneje. Tudi hitri stavki niso bili tako hitri. Očitno še v klasični glasbi ne uživamo več – počasi.

S hitrostjo izginja naša pozornost. Pri branju, poslušanju, življenju samem. Stavki, da si moramo vzeti čas zase, so floskule, ki jih žebramo, a ne živimo. Hitimo vsepovsod. Še na dopust je treba iti čim bolj zgodaj, ker … Bo morje ušlo? Več kot očitno je umiritev in odtegnitev hitenja stvar treninga. Hiti počasi, sprosti se in se nasmej, kot je pel Šifrer. Zanimivo je, da ko narediš to, gre vse hitreje. Za hitrost je treba trenirati počasi.