Kranjec, ki ne smuča

Svet se je z internetom in družbenimi omrežji, ki nam na pladnju postrežejo z mnenji prav vseh in vsakogar, precej pomanjšal. Beremo lahko mnenja največjih mislecev in hkrati mnenja tistih, ob katerih bi se pred nekaj desetletji v lokalni gostilni nasmihali stalni gostje. V tej kakofoniji mnenj se lahko izgubimo, znorimo, jo ignoriramo ali pa opravimo izbiro.

Če želimo, da je izbira dobra, moramo tudi sami kaj vedeti. Za začetek je dobro, da vsaj razumemo, kaj preberemo. Že tu pa se zatakne. Leta 2016 je mednarodna raziskava pokazala, da vsak četrti odrasli prebivalec Slovenije ne bere dobro in slabše razume besedila, s katerimi se srečuje v življenju ali pri delu. Štiristo tisoč ljudi ne dosega niti temeljne bralne pismenosti. To sicer pojasni marsikateri komentar na družbenih omrežjih, ko je iz aviona razvidno, da človek ne le da ni prebral deljenega članka, ampak da sploh ne razume, za kaj gre.

Zanimivo je, da so najbolj glasni, najbolj neutrudni in vztrajni prav tisti, ki dlje od naslova niso prišli in še tega niso razumeli. Pa vseeno z največjim veseljem zlivajo besedno gnojnico. In celo prostodušno priznajo, da deljenega niso in ne bodo prebrali, ker ni treba. Včasih bi bilo ljudi to sram javno priznati. Na družbenih omrežjih teh filtrov ni.

Potem je še drug vidik. Daljša besedila, zlasti tista, kjer ni drame že v naslovu in podnaslovu ali so morda celo pozitivna, nimajo pravega odmeva. Razen športa, seveda.

Ko je na veleslalomski tekmi TV-komentator od veselja zaklical »Kranjec!«, je naša devetošolka nadaljevala: »Kranjec moj mu osle kaže, pevcu vedno sreča laže, on živi, umrje brez dnarja.«

Otroci in mladi nas opazujejo. Vidijo in slišijo, kakšne so naše izbire. V vrtcu, šoli, doma. Vse se nekam usede. Čas, ki ga z otroki preživimo s knjigo, tako zagotovo ni izgubljen. Je naložba v dobro izbiro v morju mnenj.