Možgansko ponočevanje

December je običajno mesec takih in drugačnih sklepov, okrašena mesta s pestro ponudbo prehranskih in pivskih dobrot pa kar vabijo. Če srečamo koga, še kakšno rečemo, in večer se hitro prevesi v noč. Veseli december je tako tudi mesec, ko se spi manj. Četudi ne piješ, pomanjkanje spanja prinese neko posebno omotičnost, ki se ne razlikuje bistveno od tiste, ki jo pridobiš z alkoholom.

Prav na to opozarja Nacionalni inštitut za javno zdravje. Da je spanje naša osnovna potreba, povezana s preživetjem. A verjetno ima vsak človek kakšno skušnjavo, zaradi katere vztraja pokonci. Moja so knjige. Za božič sem dobila dve in kljub vsemu dogajanju ni nobena dočakala novega leta neprebrana, le noči so bile neprespane. Majhna cena, bi rekli bralci. Ker res ne moreš pri 500-stranski knjigi za naslednji dan pustiti še tistih nekaj deset strani samo zato, ker je ura dve ali tri.

Včasih ne gre za prijetno skušnjavo, ampak te budnega drži nekakšna vztrajnost pri iskanju odgovora. Ko sem še hodila v šolo, sem bila sposobna tudi do treh zjutraj iskati pravo rešitev matematične naloge. Sicer je žalostno, da te naloge niti niso bile težke, ampak to je že druga zgodba. Ki se zdaj, ko so otroci že večji, ponavlja. Najstarejša, ki ji je matematika zelo blizu, mi tu in tam prinese kakšno s pripisom: »Da vidim, koliko časa boš potrebovala.« In za spodbudo doda: »Ati je potreboval pol ure.«

Za možganski trening smo se ta teden ukvarjali z besedilnimi nalogami za deveti razred. Kure, zajci, število nog in živali. Trije odrasli smo premetavali številke in neznanke levo in desno, najvztrajnejša med nami, moja mama, do zgodnjega jutra. Verjetno bi se nam vsi matematiki tega sveta smejali, saj naloga res ni bila nič posebnega. A je poseben občutek, ko doživiš tisti aha efekt. Odtehta tudi malo mačkast naslednji dan.