Ljubeznivosti

Nikdar se ne naveličam odlomkov iz navdihujoče knjige Pogovori o ljubezni Nataše Lunn. Tokrat zazibajo misli v pozno jesensko popoldne. Zadnji ponedeljek v septembru je. Sončno ožarjen, s snežnobelimi oblaki na sinjemodrem nebu. Dan pred prazno luno je.

Podčrtane vrstice spomnijo na drobne geste, ki v resnici niso drobne. Tiste, ki pravijo: »Tukaj sem.« Da je treba poslati voščilnico za rojstni dan. Tisto tapravo, lastnoročno napisano. In da moramo pogledati nekoga v oči. Svoje drage ljudi večkrat poljubiti, objeti, spraševati in reči: »Rad te imam« – in to ne brezbrižno. Pozabiti ne smemo niti na velike stvari: povedati resnico, sprejeti nestalnost, ohraniti samostojnost, videti onkraj nas, razumeti, da so napake drugih nadležne, vendar so nadležne tudi naše, in pomesti pred lastnim pragom. Se tu in tam tudi zazreti v oblake ... Znati sanjariti.

Pri natakanju čaja Cloud catcher (Lovilec oblakov ima opis: sadna mešanica s sočnimi rdečimi brusnicami in hrustljavimi kokosovimi kosmiči skuša prepoditi oblake na deževnem nebu. K temu pripomorejo še dodani koščki jabolk, kivija in višenj) v skodelico z zlatim potiskom Kipa svobode se v misli prikrade reminiscenca na New York. Vedno mi je bil najljubši prav v jesenskem času. Koliko razglednic, voščilnic, pisem sem vsakič poslala v Slovenijo. Skrbno sem jih izbirala v pisanih Hallmarkih ali v trafiki na Peti aveniji pri Rockfellerjevem centru, kjer sem jih nato v kafeteriji ob drsališču pisala in mi je priletni natakar Dave vedno priložil k skodelici kakšen čokolatin Hershey's kiss, ko sva pokramljala.

Povabimo danes nekoga na čaj. Na pogovor o kakršnikoli ljubeznivosti. Objem. In na opazovanje oblakov. Sama v njih vselej iščem znamenja. Ravno nekaj popoldnevov nazaj se mi je zazdelo, da mi je z nebesnega svoda pomežiknila moja nona, da bo še vse v redu ...