Lectovo srce

Vsako leto v tem času postane tehtnica moja smrtna sovražnica. Drugi vikend v oktobru je rezerviran za Praznik kozjanskega jabolka v Podsredi, tja pa vsako leto tako intenzivno vabim prijatelje in znance, da bi mi lahko podelili naziv častne ambasadorke.

Na stojnicah na Kozjanskem ne boste našli nobene plastike in kiča, se pa šibijo od sirov, namazov, salam in klobas, vina in mošta, unikatnega nakita, lončenih in lesenih izdelkov ter seveda jabolk vseh barv in sort. Nekatere ženske hodijo v šoping v predmestje Benetk, kjer po ugodnih cenah kupujejo modne izdelke priznanih oblikovalcev, jaz hodim na Kozjansko jabolko. In potem vse te dobrote jem in modni kosi iz moje omare so vsakega oktobra pretesni.

Kozjansko, to so moji konci, tu sem preživela mladost, in čeprav sem zdaj že več kot pol življenja v Ljubljani, bo tu vedno moj dom. In navdušenje nad Japko, kot ji pravimo lokalci, sem uspešno prenesla na potomce.

Moja mama se vedno ustavi pri stojnicah z zaseko in z medenjaki in v dneh okoli Japke nikoli ne omenja povišanega holesterola. Našo dvanajstletnico najbolj zanimajo tiste z nakitom, z eno od prodajalk sta že na ti in vsako leto kot ena njenih najboljših strank dobi popust. Ko jo sošolke v Ljubljani sprašujejo, kje je dobila tako kul verižico, odgovori, da na Kozjanskem, ki bo v očeh črnuških najstnic počasi začelo uživati status kultne modne prestolnice. Naš sedemletnik obožuje lesene izdelke in letos si je omislil novo piščal za svojo zbirko, s katero kali družinski mir. Letos je naredil še en postanek, pri Pergerjevi stojnici. Kupil je lectovo srce, na katerem z velikimi tiskanimi črkami piše Rad te imam. V trenutku, ko tole berete, ga je že odnesel v šolo in podaril sošolki, v katero je nesmrtno zaljubljen.

Živimo v časih, ko se svet okoli nas bliskovito spreminja. Pomirjujoče se mi zdi, da nekatere stvari ostajajo vedno enake. Taka je naša Japka. In ljubezen tudi.