Dober dan!

Hitre povezave
Moje naročnineNaročila
Dobro jutro

Ogenj, ki bere

Napisanih besed se ni smelo kar tako zavreči. Treba jih je bilo predati ognju, da jih je ponesel nekam proti nebu.
Tisto, kar je zapisano, ostane za vedno. Celo ko sežgeš papir. FOTO: Shutterstock
Tisto, kar je zapisano, ostane za vedno. Celo ko sežgeš papir. FOTO: Shutterstock
28. 9. 2023 | 05:00
0:22

»Ne bom več hranila svojih člankov,« mi je dejala prijateljica, novinarka po duši in srcu. Pred njo je bila velika vreča, polna izrezkov iz časopisa, za katerega je začela pisati davno pred obdobjem računalnikov. »Vse skupaj bom vrgla v smeti! Še bolje. Vse skupaj bom sežgala!«

Kako moder bo ta ogenj, sem pomislila. Medtem ko bo gorel, bo bral. Nato pa pripovedoval o Argentini, Kitajski, Ameriki, Braziliji in Kolumbiji. V vseh teh deželah je živela moja modra prijateljica. Ognju se bo zaletelo od vznemirjenosti, ko bo požiral porumeneli papir, poln raznobarvnih besed.

Spomnila sem se, da so imeli stari Kitajci posebne peči za sežiganje papirja, popisanega s kaligrafijo. Napisanih besed se ni smelo kar tako zavreči. Treba jih je bilo predati ognju, da jih je ta ponesel nekam proti nebu.

Ogromno besed na papirju, plastiki in kovini tudi ogreva kakšen del kakšnega mesta. FOTO: Uroš Hočevar/Delo
Ogromno besed na papirju, plastiki in kovini tudi ogreva kakšen del kakšnega mesta. FOTO: Uroš Hočevar/Delo

Nenadoma sem začutila odgovornost besede. Vse, kar je šlo skozi ustnice, vse, kar se je zlilo iz kaligrafskega čopiča, vse, kar je zapustilo samotni prostor med podzavestjo in jezikom, vse to je velikanska obveznost. Vsaka artikulirana beseda je obljuba, ki jo je treba izpolniti. Občutek, ki ga je treba podariti nekomu v bližini ali nekomu nekje daleč stran. Misel je podobna semenu, iz katerega bo vzklila trava ali drevo, morda celo žito, ki bo nekomu kruh.

Kakšen ogenj sproži tudi kaj, kar se ne da ubesediti. FOTO: Mimi Podkrižnik/Delo
Kakšen ogenj sproži tudi kaj, kar se ne da ubesediti. FOTO: Mimi Podkrižnik/Delo

Prijateljico sem prepričevala, naj nikar ne sežge svojih člankov. Hkrati pa sem tiho upala, da bo to storila, ko bom ob njej. Nadvse sem si želela gledati v ta ogenj, poslušati, kaj vse bo iz tega prebral, in samo za trenutek nad njim iztegniti dlan, zgolj toliko, da občutim vročino velikanskih izkušenj, modrosti in ljubezni. Vem, da ogenj lahko sežge papir. In vem, da beseda lahko zaneti ogenj. Videla sem, kako se zaiskri iz ene same besede in kako nato plamen pogoltne tako tistega, ki mu je bila beseda namenjena, kot tistega, ki jo je izgovoril ali zapisal. Pa vendar, ali lahko ogenj prebira zgodbe? Da, ogenj bere, medtem ko gorijo besede. Kajti tisto, kar je zapisano, ostane za vedno. Celo ko sežgeš papir.

Sorodni članki

Hvala, ker berete Delo že 65 let.

Berite Delo 3 mesece za ceno enega.

NAROČITE  

Obstoječi naročnik?Prijavite se

Komentarji

VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine