Na Obalo z ljubeznijo

Nekoč je bilo glavno mesto tako daleč, da ga mnogi državljani nikoli niso videli. Bilo je zelo drugačno od naše današnje prestolnice. Če bi hotel prepešačiti središče mesta, bi moral prej trenirati maraton. Pa še to ne bilo dovolj. Preden bi se z enega konca privlekel na drugega, bi se verjetno onesvestil v oblakih izpušnih plinov.



Prebivalci, ki jih je bilo za nekaj slovenskih prestolnic, so bili z vseh vetrov. Govorili so drugače. Hodili so v visoke šole in kulturne palače. Zabavali so se drugače. Nič čudnega, da jih ljudje od drugod niso preveč marali. Kaj pa mislijo, da so, če so iz Beograda, so govorili. Beograjčani do prišlekov niso bili negostoljubni. Je pa pomagalo, če so se gostje trudili vsaj s polomljeno srbščino.

Glavno mesto slovenske države je čisto drugačno. Tujci, ki so ga pred epidemijo oblegali kot čudo, ga niso mogli prehvaliti. Majhno, ljubko, zeleno, kulturno, prijazno do obiskovalcev, pešcev, kolesarjev in psov … Da ga hvali dolgoletni župan, ni nič čudnega.



Malo čudno pa je, da so Slovenci, ki niso iz Ljubljane, razdeljeni na vse načine, enotni v nečem: ne marajo glavnega mesta in njegovih meščanov. Kaj pa mislijo, da so, če so iz Ljubljane, govorijo v Kranju, Mariboru, Novem mestu, Celju, Gorici, še posebej pa na Obali. Mogoče bi malo pomagalo, da bi za vse, ki bi letos radi videli morje, pa imajo na avtu ljubljanske tablice, čeprav z grbom Hrastnika, Logatca, Vrhnike, Trbovelj, Cerknice, Ribnice ali Domžal – in jih prijazni Primorci po krivem gledajo postrani, ker mislijo, da so Ljubljančani – organizirali hitre tečaje primorščine.

Že to, da ko boste po Marezigah iskali refošk, ne boste žgoleli, kako pridni so Marezigčani, ampak boste pravilno pihali na dušo Marežganom, v Izoli pa Izolanom, vas bo mogoče pripeljalo do pravega domačega oljčnega olja. Saj radi prodajo svoje odlično vino in olje, Krkošani, Padejnci in Čubejci, samo ne vsakemu.