Junaki sonca

»Postavljati eno nogo pred drugo, mi je nekega dne dejal zdravnik higienik, je še najboljši način, da nismo z eno nogo v grobu.« Je zapisal Maurice Mességué, francoski zeliščar, ki je zdravil nešteto ljudi, celo papež je svoje ­zemeljsko življenje zaupal veselemu Gaskonjcu, rojaku Treh mušketirjev iz krajev, kjer so doma različne »sladkosti življenja« (douceur de vivre), od pregrešno dobre gosje paštete do grešne misli zbujajočega armagnaca. Pokrajina, zleknjena čez griče, ki se stapljajo s Pireneji, se kopa v soncu, poleti vse diši po cvetju in dišavnicah.

Mességué je neutrudno nagovarjal ljudi, naj ne zastrupljajo zemlje, ker s tem zastrupljajo življenje in sebe. Ko so ga leta 1971 izvolili za župana mesteca Florence, je večino kmetov pregovoril za ekološko kmetovanje. Kako drugačen bi bil svet danes, če bi mu takrat sledilo najmanj toliko županov, kolikor jih svojemu mestu dela škodo. Častilec narave, lepote in vrtnic, ki »pesnikom simbolizirajo lepoto samo«, je dolgo postavljal eno nogo pred drugo in našel zaklade, ki jih ni mogoče videti iz drvečega avtomobila, skozi okno hitrega vlaka in še manj iz aviona. Skrivajo se v grmovju, med valovi cvetočih trav, v plevelu na njivi. Na to me je pred nekaj dnevi spomnila valovita istrska pokrajina nad Ankaranom.

Na dan, ki je bil umit od dežja in je kot čisto ogledalo veselemu gledalcu kazal podobo brezskrbnega sveta, se je gruča ne več rosno mladih možakarjev živahno pogovarjala v vaškem lokalu, kjer strežejo kapučino v steklenem kozarčku. Onkraj dišečih grmov črnega bezga in slapov rožnatih šipkov se je svetilo morje. V zraku je bilo čutiti veselje do življenja, čeprav so se možje, z vaškim župnikom vred, na krepki dopoldanski malici zbrali zato, da bi prijatelju, ki je nekega deževnega dne zapustil svet, z zadnjo zdravico sporočili, kako lepo je, da so si nekaj časa delili to zemljico.

Potem so se skozi srebrne oljčnike in vinograde, kjer so medeno dišale cvetoče trte, raztepli v sončen dan.