Palme mojega življenja

V osnovni šoli se je moja najljubša sošolka pisala Palma. Visoka košarkašica mi je s tekem po nekdanjih bratskih republikah pošiljala kartice in namesto podpisa s kulijem vedno narisala palmo in zraven pol sonca potopljenega v morje, kar je predstavljalo sestavljanko mojega priimka Mer&Sol. Kako prima se mi je zdela ta šifra najinega prijateljstva.

Palma se je imenovala tudi – moja prva – diskoteka, v Tivoliju, kamor smo v osemdesetih smeli še ne polnoletni, ob nedeljskih popoldnevih, na matinejo. Disko krogla, zeleni reflektorji in par uric muzike Georgea Michaela, Duran Duran, Nene in drugih idolov ... Malone čarobna doza za najstniške duše.

Na poljanski gimnaziji, ki je takrat veljala za najbolj šminkersko, je veliko punc nosilo popularno frizuro – palmo na vrhu glave. No, na oblikovni smo jih, palme, raje risali. En luštkan frajerček iz Šentvida pa mi je za vedno ostal v spominu z neke zabave tudi zaradi srajce, potiskane s palmami.

Palma je bilo ime prikupni hčerki igralke iz Lutkovnega gledališča Ljubljana, s katero smo se kot otroci igrali na lutkarskih gostovanjih v Šibeniku, kamor nas je vozil stric in je bilo ob hotelih Solaris ogromno palm.

Nešteto drevoredov palm se spominjam z družinskega potovanja z avtom po zahodni obali Amerike in ob žarečih sončnih zahodih na Havajih. Nepozabne, kot bi plesale v toplem vetrcu, pa so bile tiste na Bermudi, in še danes miže vidim očeta, kako s koktajl kozarcema, okrašenima s papirnatima dežničkoma in lesketajočima se palmama, bos poskakuje po razgretem rožnatem pesku, da bi naju s sestro na ležalnikih lahko čim prej postregel.

Palme so resnično sinonim za tisto prijetno. In palmo – eno in edino – imamo tudi v Ljubljani. Desetletja raste pod Nemško hišo. In se ne da. Ne zimski zmrzali ne poletni toči. Gledam jo z okna delovne sobe. Palma obudi spomine. In polepša še tako mrakoben dan. V vseh letnih časih.