Čista sedmica

Ko pišem te vrstice, ga je iz ležečega položaja na vse štiri pognal bevsk neznanega psa, namenjen nekomu drugemu, a vseeno mu je z globokim grgranjem in nekaj krepkimi povedal svoje. Lotus, krajše Loto. Pred enim letom in enim tednom sva ga iz Sevnice, kjer je pol leta preživel pri prevzgojitelju, pripeljala v Ljubljano, naslednji dan je bila razglašena epidemija, Loto pa je Boštjanu zadal prvega od osmih ugrizov. Skupaj s tistimi, ki jih je podelil meni, naju je zaznamoval enajstkrat.

Skoraj sva bila že odločena, da ga bova vrnila, a ga je rešil dopust, med katerim je bil na dodatni prevzgoji, dokončno pa cokla, ki mu jo je Boštjan zalučal mimo glave, ko ga je še dvanajstič hotel ugrizniti. Minilo je pol leta brez ugriza in upam, da bo pri tem ostalo.

Če ne bi bilo epidemije, bi naju Loto najbrž manjkrat pogrizel, a verjetno bi ga zelo hitro vrnila nazaj. In če ne bi bilo cokle, prav tako ne bi bil več z nama. Nisem verjela v teorijo dominance, od cokle pa sem prepričana, da je zaradi nje Loto končno doumel, da ga le hočeva imeti rada. Ni se zaprl, začel se je mehčati.

Zdaj skupaj delamo tisto, o čemer sem mislila, da nam to ne bo uspelo. V naravi ga spustiva z vrvice in Loto divja za palicami, ki jih melje z ostrimi zobmi. Vrže se v vsako mlako in se v njej kaluži kot divji prašič. Valja se po snegu in skače v nebo za kepami. Ko dirka sem in tja, se ves čas smeji in kot morena razkazuje svojo belo ogrlico. Še pred meseci si nisem predstavljala, da mu bom kdaj lahko umila tačke, zdaj lahko (previdno) naredim tudi to. Le obrisati in počesati se ne pusti. Na srečo sem med epidemijo tako močno znižala higienske standarde doma, da se s tem ne obremenjujem več.

Loto, ti si res ena srečka, mu je pred časom rekel gospod, ki je vprašal po njegovem imenu. Čeprav sem na tem mestu zapisala, da z Lotom nisva ravno zadela na lotu, lahko zdaj rečem, da je v najboljših trenutkih čista sedmica.