Mladost na stopnicah

V Dvorani Tabor sem bil nazadnje leta 1996. Do takrat je bila moj drugi dom, skoraj vsak dan sem jo obiskoval že v osnovnošolskih letih, ko sem še treniral atletiko, in seveda potem kasneje, ko smo imeli dijaki športnega razreda Druge gimnazije v njej jutranje treninge. Poznal sem vsak njen kotiček in večino osebja. Najbolje pa sem poznal njene stopnice. Ni bilo trenerja, ki bi se lahko uprl stopnicam na tribuni dvorane, vsak nas je preganjal, da smo tekli po njih, gor, dol, gor, dol. Bolj ko je bila rana ura, višje so bile. Nasprotno pa so se krogi, ki smo jih tekli na tribuni za ogrevanje, vedno skrajšali, ko so imele spodaj na parketu trening odbojkarice.

Kdo je kralj slovenskih psov

Stopnice so zanimiva reč, saj je od njih v veliki meri odvisna izkušnja vzpenjanja. Na gimnaziji so bile grozne, tega se spomnim, tvoj korak je moral biti nenaravno podaljšan, če si želel stopati s stopnice na stopnico, ali nenavadno kratek, če si pred vsakim vzponom pocepetal na mestu. Je pa res, da jo to v veliki meri odvisno od velikosti posameznega telesa in ne nazadnje tudi od njegovega odnosa do življenja samega. Nekateri so te stopnice naravnost oboževali, na primer duše iz dramskega kroga so se na stopnišču napajale s pogledi mimoidočih.

Na faksu so bile stopnice nesramno strme, skoraj plezalni izziv, rade so drgnile kožo z golenic. Moral si izpustiti zapiske, če ti je spodrsnilo, da si se lahko ujel, preden bi zgrmel po tleh. Do mojega doma vodjo stopnice, katerih število se iz nadstropja v nadstropje spreminja, očitno so nastajale po občutku, zato se jim je treba prilagajati. Stopnice v Dvorani Tabor pa so bile premišljene in skrbno preštete, za zaščito so jih prevlekli z gumo. Pri tej mladini nikoli ne veš.

Včeraj je odprla vrata prenovljena Dvorana Tabor in resno razmišljam, da bi šel pogledat, kako so jo odnesle stopnice. Korak je vedno več od lepega spomina.