Klima ali neklima?

Vsako leto, vedno znova, se neskončno veselim poletja. Morje, dolgi dnevi, lahkotna oblačila. Spominjam se izključno lepih stvari, posončenih teles in zasluženega piva, pozabim pa na komarje, zastoje na mejnih prehodih in kolesarje na cestah. Poletje je tudi obdobje naraščajočih napetosti na delovnem mestu, ljudje so neučakani pred začetkom dopusta in naveličani, ko se vrnejo. Povrh pa se z začetkom poletja pisarna razdeli na dva tabora, na tiste, ki hrepenijo po hladni sapici klimatskih naprav, in na one, ki stavijo na svež topel zrak. Gre za dva koncepta, ki se seveda izključujeta, pri odprtih oknih so klime nesposobne pregnati poletno pripeko. Pandemija je brez pomisleka stopila na stran odprtih oken in za lep čas utišala zagovornike aktivno hlajenih prostorov. Zdaj kaže, da bo na isto stran stopila še draginja in nam ne bo preostalo drugega, kot da si bomo iz reže vlekli preznojene spodnjice, pod pisalnimi mizami pa bodo med našimi nogami brenčali komarji in si polnili zadke.

Pred leti in v neki drugi službi sem bil priča silovitemu spopadu vodij teh dveh frakcij, potem ko je nekdo tik pred dopustom zbolel, domnevno zaradi prižgane klime. Prav sitno je zboleti sredi poletja, imeti vročino v vročini, ko je mesto napol prazno, veselje in radost pa sta leitmotiv na izrazu večine ljudi. Iti sredi poletja k zdravniku je malone žaljivo, še kovid se tega zaveda. Nesrečniki, ki jih to doleti, pa so neredko prepuščeni sami sebi, bližnji so na dopustu, v trgovinah ni pravih pomaranč, limone pa se raje namakajo v gin tonikih kot v čaju. Celo televizijski program je brez prave volje, prestopa iz ponovitve v ponovitev in občasni športni dogodek. Razumevanje premorejo le lončnice, ki se še kako zavedajo pasti poletja, saj ga številne ne preživijo, ko pa jih teta, ki pride mimo enkrat na teden, utaplja v vodi.