Mini Burger

Kaj si pa ti po poklicu? S čim se ukvarjaš? To sta skoraj prvi vprašanji, ki ju postavimo človeku, ko ga prvič srečamo. Nekako se zdi, da potrebujemo nekaj osnovnih podatkov, da lahko posameznika pospravimo v enega od predalov, kamor se na hitro zazdi, da najbolj spada. In predalčki so večkrat kategorizirani glede na poklic ali delovno mesto. Pa to, kar delamo, res najbolj dela iz nas tisto, kar v resnici smo?

Gotovo je, da se eni bolj, drugi manj identificiramo s poklicem ali delom, ki ga opravljamo. Dejstvo je tudi, da nekatere službe od človeka pač zahtevajo več časa, več odgovornosti in pozornosti kot druge. O novinarstvu se večkrat govori kot o poslanstvu. In ne glede na to, da se sama nimam za tiste vrste novinarko, ki dobesedno živi in diha za ta poklic, si moram priznati, da me ta vloga gotovo močno zaznamuje. Pisati, govoriti, spoznavati ljudi – prisluhniti in pripovedovati njihove zgodbe.

A poleg poklica in vloge, ki jo imam pri svojem delu, so še mnoge druge vloge in okoliščine, ki nas zaznamujejo. Denimo kraj, v katerem smo se rodili, narava, ki nas obdaja. Jezik, družina, vera. Ljudje, s katerimi smo obdani, politiki, ki vodijo našo državo. Po svoje nas definira ime, o čemer sem v tej rubriki že pisala.

Gotovo nas definirajo odnosi ali njihova odsotnost: biti samski, poročen, imeti ali ne imeti otrok. Prav biti starš je vloga, ki v nekem obdobju življenja za večino postane najpomembnejša. Ko vprašaš mnoge mlade mamice, s prepričljivim tonom odvrnejo, da je biti mama njihova najljubša vloga. In tako kot one težko molčijo o svojih malčkih, se sama dosti hitro označim z nalepko »teta«. In ker sem ponosna teta, se moram pač pohvaliti, da sem pred kratkim to postala že šestič. Mini Burger, dobrodošel. O tebi že vemo, da te bo, kot je vse nas, vsaj malce zaznamoval tudi priimek.