Mick, prihajam!

»Keith Richards je najavil turnejo Rolling Stonesov za 2024. Zagrebški hipodrom je rezerviran za julij. Si želite isto kot mi?« sem prebrala. Uradnih datumov in lokacij še ni, dodajajo, Richards pa je za BBC Radio 4 povedal, da koncerti bodo, »če bomo vsi še na nogah«.

Koncert Stonesov na zagrebškem hipodromu 20. avgusta 1998 je bil moj prvi veliki koncert v življenju. Predstavljajte si, kaj je to pomenilo za dijakinjo iz majhnega kraja na Štajerskem, katere izkušnje z rock'n'rollom so bile dotlej omejene na koncerte lokalnih bendov v gasilskem domu v sosednji vasi. Zagrebški koncert so Stonesi otvorili s Satisfaction, sklenili z Jumpin' Jack Flash, v bisu je padla še Brown Sugar. Odtlej sem bila na mnogih koncertih, tudi koncertih Stonesov, toda prvega ne pozabiš nikoli.

Mojo evforijo je podžgalo dejstvo, da je bil (mladi) Mick Jagger od nekdaj moja zvezdniška simpatija. Prijateljice so ga (mladega, lepega in, seveda, našobljenega) za mojo dekliščino v naravni velikosti izdelale v kartonu, ga postavile pred vhodna vrata, s sosedino pomočjo pa je celo sam pozvonil in postal častni gost zabave. Takrat sem omizju najbližjih dam razglasila, da bo moj zakon resno ogrožen, če se mi Jaggerju kdaj uspe približati na pet metrov.

Od najinega prvega srečanja, ko me v nepregledni množici sicer ni opazil, je minilo 25 let. Ob tem podatku je najbolj zaskrbljujoče, da je danes 80-letni Jagger v veliko boljši formi od mene. Kultni frontman, ki v formi ostaja s strogim prehranskim režimom in redno vadbo baleta, bo brez težav 120 minut skakal po odru, mene pa skrbi, kaj si bo moj hrbet mislil o dvournem pozibavanju pod njim. A kljub vsemu, dragi Mick, prihajam!