Ne zamenjam!

V malone pradavnini mi je tovarišica za gefo pred tablo v spodbudo rekla, da sem (pa vendarle) odprte glave. Ni vedela, kaj govori, slaba tri desetletja pozneje sem spoznal možaka, ki je svoje delo opravljal ob moji odprti glavi. Nevrokirurg je. In se je samoopredelil, da njegova branža v primerjavi z nevrologijo velja za mehankarsko, kovinsko orodje, zamazane roke in to. Sam sem si sčasoma ustvaril mnenje, da so nevrologi teoretiki, malone filozofi na- in vglavnih peripetij.

Mehanik moje glave je človek, s katerim bi se silno rad srečal, ko nihče od naju ne bi bil v belem, hkrati pa si oba želiva, da bi najini življenji minili mimobežno. Glede na moje tipkanje si verjetno mislite, da njegovo delo ni najuspešnejše, a nekateri možganovinasti primeri so objektivno teže rešljivi. Je pa človek, h kateremu bom, čeprav upam, da nikoli več, svojo glavo zagotovo peljal na servis, čeprav imam na voljo bližje. Svojega nevromehankarja ne menjam.

Kot skušam biti zvest glavi, zadnji dve desetletji ne odstopam niti od avtomobilistične znamke. Pa ne zato, ker bi mi bila ena od francoskih gugalnic tako všeč, a navkljub temu, da moji najbližji ob fotrovi zavezanosti izrabljenemu francozu zavijajo z očmi in jih bo konec od vsega hudega, ko bom nekega deževnega dne pred hišo parkiral še enega zdelanega lepotca z istim simbolom na havbici. Gre za nekaj mehaničnega, oziroma za nasprotje, nemehaničnega, neavtomatiziranega, čeravno gre za avto in njegovo motorno možganovino. Gre za nekaj človečnega.

Vsakič, ko se mi avto pokvari, zgodi se celo, da ne po moji krivdi, sem žalosten. Pa hkrati skoraj vesel, ker vem, h komu ga bom peljal v popravke. Je pa tako, če sva z nevromehanikom vesela oba, če se ne vidiva, je z avtomehanikom veselje bolj enostransko. Tudi avtomehaniki morajo od nečesa živeti.

Dva podobna poklica in enak hobi – človečnost.