Majhni pred velikimi

Stojim v hotelski sobi in zrem skozi okno. Za zastavami, ki plapolajo pod njim, slovenskimi in nemškimi, enakopravnimi, se zdi, se dvigajo nebotičniki. Takšni, ki jih Ljubljana ne premore, ki lomijo svetlobo tako, kot je nikdar ne lomi naš. In ne po naključju – Nemčija se s 83 milijoni prebivalcev ponaša s trgom, neprimerljivim našemu, njihova založniška mreža na leto izda kar 80.000 knjižnih naslovov (v državah, kot so Španija, Francija in Nemčija, na leto izide po približno 100.000 novih knjižnih naslovov, majhni trgi jih ustvarijo od 1000 do 3000; takšna je tudi Slovenija).

Lahko je živeti v vili v Murglah in govoriti o bratstvu

Med redkimi odmori, ki jih je dovoljevalo slovensko gostovanje na frankfurtskem knjižnem sejmu, so mi nemški novinarski kolegi pripovedovali o tistih, ki so jih v preteklih mesecih spraševali, ali je Bratislava lepo mesto, ali se v slovenščini da pisati kompleksno in polnovredno literaturo ter kaj lahko ponudi tako majhna država. Pripovedovali pa so mi tudi o avtomatih za vstopnice na podzemni železnici, ki te pozdravijo z napisom solidarnost z Izraelom, o učiteljih in učiteljicah, ki jim zapovedujejo, kaj reči in česa ne, o novinarkah in novinarjih, ki si v strahu pred izgubo dela ne upajo poročati nepristransko, ostro, kritično.

V mestu, kjer se na steklenem nebu lomi sonce, a kjer so v času sejma proteste v podporo Palestini razpihovali z vodnim topom, se tako niso čudili le nad raznolikostjo naše literature, temveč tudi nad močjo naše besede, nad kritičnostjo naše misli, nad zmožnostjo, da se postavimo v bran tistemu, kar verjamemo. Ko na dan odhoda iz Frankfurta stojim v hotelski sobi in zrem v zastave, slovenske in nemške, si želim, da bi to kritičnost vihteli tudi na domačih tleh, nepristransko in široko, da bi jo znali gojiti, znali ohranjati, pa tudi, da bi razumeli, kako pomembno vlogo pri vsem tem ne nazadnje igra prav knjiga.