Med dvema ognjema

Nesoglasja, tudi prepiri med družinskimi člani, so nekaj precej običajnega. Če imate doma najstnike, potem veste, da ne mine dan, ko ne bi bil vsaj eden užaljen, prizadet, jezen in kar je še čustev, ki spremljajo prepire. Vsaka stvar je lahko problem. Recimo, da si mlajša deklica v družini izposodi oblačilo starejše sestre, pa je ne vpraša za dovoljenje, čeprav ji je starejša že stokrat povedala, da si želi le vprašanja. Dejstvo, da je oblačilo pol leta nedotaknjeno ležalo v omari, je povsem nepomembno.

Učenje, kako reševati nesoglasja, je dolgotrajno in zelo nujno. Zato je verjetno smiselno, da tudi otroci kdaj vidijo, da se starša o vsem ne strinjata. A njuno nestrinjanje mora nujno ostati spoštljivo, argumentirano, skratka tako, da nimaš občutka, da si v vojni. Med dvema ognjema.

Igro z žogo s tem imenom poznajo vsi otroci. Nimajo pa je vsi radi. Lahko te pri izbiri igralcev nihče ne izbere. Čakaš, da te bo nekdo poklical, pa te ne. Kasneje vedno nekdo zmaga, drugi je poraženec. K sreči ne padajo besede ali še slabše – bombe. Pada žoga.

Ta konec tedna je bila v Celju predstava Med dvema ognjema umetnice Nataše Živković. Predstava o družinah. Razpadu družine, odnosu matere, ki je tudi sama hči, in otroka. V predstavi nastopajo otroci, ki izgovarjajo besede umetnice, katere družina razpada. Eni so resni, drugi neverjetno nasmejani. Kljub besedam, težkim kot svinec. Ob koncu predstave otroci odigrajo igro med dvema ognjema. Sproščeno, nasmejano in po prvih treh metih brez kakršnega koli ozira na ljudi v dvorani.

»Vse srečne družine so si podobne, vsaka nesrečna družina pa je nesrečna po svoje,« začne Tolstoj svoj roman Ana Karenina. V dneh, ko spremljamo vojno v Ukrajini, se zdijo vse naše male nesreče precej nepomembne. Nikakršne. Tudi uničujoči snežni plaz se začne z eno samo snežinko. Imejmo (se) radi.