Človek ne jezi se

Izolacije, karantene in kar je še teh nepozabnih izkušenj v zadnjih dveh letih so prinesle več možnosti druženja družinskih članov. Družabne igre so lahko krasen način za preživljanje skupnega časa. A po nekaj dnevih 24-urnega sobivanja v stanovanju bi se igra človek ne jezi se morala preimenovati. Ali pa da bi tisti, ki bi ohranil mirne živce, lahko še enkrat metal kocko.

Človek ne jezi se je ustvaril Josef Friedrich Schmidt pred več kot stotimi leti. Verjetno ni otroka, ki te igre ne bi poznal. Kot verjetno tudi ni otroka, ki ne bi v nekem trenutku pomislil, kdo je igri lahko dal tako neumno ime. »Trikrat si me že pred hišo zbila!« »Ti si mene že prej in nimam drugega.« »Pa še enkrat kocko zakotali. Prooosim.« Tako nekako je šel pogovor oni dan, ko smo spet igrali omenjeno igro že ne vem kolikokrat v nekaj dneh izolacije. Najmlajši je najbolj jasno pokazal, kaj si misli: »Butasta, butasta, butasta igra! Tu je vse odvisno samo od sreče!« Svoje modre keglje je nato zmetal po sobi. V naslednji igri je bila sreča na njegovi strani. Potem igra seveda še zdaleč ni bila »butasta«.

Ne vem, kaj o teh rečeh pravijo psihologi, a predstavljam si, da malo frustracije ob igri človek ne jezi se ne škodi. Prav nasprotno. Sploh če ima otrok težave s porazi. Zdaj, ko se je izolacija podaljšala v šolo na daljavo, ker je toliko otrok bolnih, je časa za človek ne jezi se še več. Intenzivni treningi porazov že kažejo napredek. Ta konec tedna je kocka samo enkrat letela po zraku …

Porazi niso prijetni. Ne glede na to, ali je vse odvisno od sreče ali od znanja in sposobnosti. Vendarle pa so del našega življenja. Zagotovo se je bolje naučiti poraza ob namizni igri, ki je odvisna od sreče, kot ob pravi igri na srečo ali čem še bolj usodnem. Vsekakor morajo pri tem imeti najbolj jeklene živce starši.