Otroke v parlament

Seje v državnem zboru, ki se končajo v nočnih urah in jih je treba spremljati po službeni dolžnosti, so pri delu od doma ob eni televiziji »zabava« za vso družino. Pri šolskih temah pa je ta način dragocen. Takoj namreč dobiš komentarje uporabnikov našega šolskega sistema.

Delček večurne interpelacije šolske ministrice sta spremljala naša najmlajša. Četrtošolec je v tistem obdobju v šoli poslušal o pravicah in dolžnostih. Ko je eden od poslancev ministrici očital, katere pravice vse je kršila otrokom, je mali dvignil glavo iznad krožnika in pomodroval: »Pravice, pravice! Kaj pa dolžnosti?« Potem se je spet zatopil v hrano. Poslanec na televiziji je nadaljeval, kako je ministrica onemogočala otrokom, da bi šli v šolo, čeprav so si tako želeli. »To si se pa ti malo zmotil,« je sinko zamudil priložnost biti tiho.

Hči je zadevo spremljala povsem drugače. Najprej je zelo kritično komentirala ministričino opravo, kmalu pa se je v njej zbudila empatija. »Zakaj tako grdo govorijo o njej?« Najbolj ji je bilo neverjetno, da so si »upali« vse očitke povedati takrat, ko je bila ministrica zraven. In je sklenila: »Če bi o meni takole govorili, nikoli več ne bi šla v službo.«

Kmalu je spet sledil dolgi petek, tokrat odbor za izobraževanje. Hči je komentirala govor predsednice odbora: »Mami, meni se zdi, da se joče. Smili se mi.« Morda bi morali prenose sej opremiti s kakšnim varnostnim opozorilom. Zadeva je postala precej vroča, hči je opazovala. Njej se smilijo vsi. »Poglej tistega tamle zadaj. Že pol ure ima roko gor, pa ga ne pokliče. Nas učiteljica vedno pokliče, če imamo roko gor. Zakaj mu ne dovoli, da bi kaj povedal?«

Prejšnji teden je hči ob odhodu v šolo vprašala: »A danes jih boš spet gledala, kako se kregajo?« To vprašanje opiše vse. In kaže, da bi bilo včasih bolje, ko bi imeli prave otroke v parlamentu.