Živalski praznični hrup

Pričakovanja, da tokrat novo leto ne bo glasno, so bila jalova. Čeprav so nekatere trgovine pirotehniko umaknile s polic, so nakupi prek spleta poskrbeli, da so prazniki spet bobneli. Fronte so bile v vseh slovenskih mestih.

Nekateri ognjemeti so sicer krasni, ampak hrup je nevzdržen! Že ljudi bolijo ušesa, kaj šele živali, ki slišijo znatno bolje. Naša kunca imata očitno dovolj treninga ob družinskem hrupu v preostalih dnevih leta, tako da nista bila pretirano nezadovoljna. Še več, ko sta bila končno sama, ker smo mi gledali ognjemet, sta na mizi do konca pohrustala božično zvezdo. Edino rožo, ki smo jo imeli po dolgem času, ker so vse, odkar sta kunca z nami, klavrno končale. Seveda je sledilo guglanje, ali se jima lahko kaj zgodi. Še sta med nami.

Ko gre za naše otroke in hišne ljubljenčke, nas seveda skrbi. Kaj pojedo, kaj popijejo, kaj poslušajo. Upam, da vsaj tisti, ki imajo živali, ne mečejo v zrak vsega živega, kar poči. Morda bi se vendarle morali bolj zavedati, da na svetu nismo sami. Da imamo ostarelega soseda, da imajo pri sosedih dojenčka in da je poleg hišnih ljubljenčkov čisto blizu nas veliko prostoživečih živali.

Čeprav so lahko tudi živali vir hrupa. V prazničnem tednu me je ob dveh zjutraj zbudil ropot na strehi, ki se je preselil na žleb. Potem sem zagledala najprej tački, smrček, trup in košat rep. Kuna. Ko se je sprehajala po ograji balkona, sva se spogledali, potem jo je ucvrla nazaj na žleb. Glasno. Drugi dan sem bila zaradi nočnega obiska malo zmačkana in sodelavka me je razumela. Pri njej se je kuna naselila nad spalnico, kjer ima vsako noč novo leto.

Če bi na silvestrovo namesto kanonade raje šli na tih nočni sprehod, bi morda opazili živali, s katerimi si delimo življenjski prostor. In bi bila odločitev, da ne bomo več ropotali na silvestrovo, lažja.