Majke

Bilo je pred skoraj 35 leti. Stal sem na nasipu v funkciji tribune za južnim golom nogometnega stadiona Ob jezeru v Velenju in očaran spremljal energijo, ki se je širila z odra. Razmišljal sem, da je to noro in da sem preprosto srečen, ker sem se že tako mlad srečal z najbolj prvinskim rock'n'rollom, kar ga je mogoče slišati, občutiti, dojeti in sanjati.

Bil sem dijak, nisem poznal stresa, stiske, nisem imel težav z identiteto, nisem razmišljal, kaj bi sam s sabo v življenju, nisem se pritoževal nad ničimer, družina je bila zakon, šola je bila zakon, nogomet je bil zakon, prijatelji so bili zakon. In tistega sončnega popoldneva, ko je nad stadionom Rudarja odmeval najbolj surov rock'n'roll, ki so ga zložili v neki garaži, so bile zakon tudi Majke.

Kar je takrat na odru v središču Šaleške doline izvedel Goran Bare, je bil najčistejši izraz ranljivosti, upora, poezije, poguma in brezkompromisnosti. Očaran sem stal s steklenico piva v roki – jebiga, bil sem normalen najstnik iz pasivnih krajev, ki je poznal meje – in si za trenutek zaželel, da bi z Baretom norel po odru. Navdušen sem bil, ker sem v lastnem mozaiku življenjske ljubezni, če hočete pripadnosti, ob splitskem Hajduku našel še en kamenček sreče.

Vso liriko, ki je sprva pognala na ravnici Slavonije, pozneje pa jo je Bare v peklu lastnega početja ustvarjal drugje, sem ponotranjil. Nosim jo s sabo in spustim na plan ob vsakem novem snidenju. V različnih obdobjih, ob različnih razpoloženjih, na različnih prizoriščih se me je muzika Majk ali pa samo Baretova dotaknila podobno, vselej pa z novo svežino, ki je bila edinstvena v Dubrovniku, Splitu, na Reki, v Pulju, Zagrebu, Ljubljani ali Velenju.

Bare ni več tako surovo energičen kot pred 35 leti, a zmore performans, ki me zlahka vrže iz tira. Lani sem sredi koncerta pobegnil iz Orto bara, ker nisem bil na isti frekvenci z njim. Danes bom šel v Kino Šiška, pripravljen na rock'n'roll.