Migajmo

Štetje korakov je postalo eno izmed priljubljenih matematičnih opravil novodobnih rekreativcev, ki bi se na vsak način radi znebili slabe vesti zaradi pomanjkljive telesne aktivnosti. Bolje vsaj to, kot da ne bi storili prav ničesar, a vseeno so tisoči korakov slaba potuha, če pravzaprav ne veš, kaj bi bilo v resnici najbolje za telo in duha.

Pri tem je seveda treba obvezno upoštevati prehranjevanje, službo in hobije, tehnološko suženjstvo, počitek ter obvezno osebnostno rast, ki gre v korak s prej naštetimi dejavnostmi. Mar sploh še znamo preprosto živeti zdravo in se pri tem neizmerno zabavati?

Bi šel na jutranji sprehod pred odhodom v službo, če ne bi imel psa? Zanimivo vprašanje. Z Nachem oddelava vsaj dva kilometra na sprehod, če je dan poln obveznosti, ob hudičevo slabem vremenu so razdalje precej skromnejše. Minimalno trije pasji sprehodi na dan v povprečju navržejo spodobno razdaljo.

Ampak to še zdaleč ni vse. V službo, do katere imam dobra dva kilometra, redno potujem s kolesom ali peš, izjemoma z avtobusom ali avtom, na novi lokaciji vlak, žal, ni več opcija. Tudi v prostem času po mestu redno kolesarim ali pešačim.

Novoletnih zaobljub ni na mojem seznamu, a mi kljub temu v zadnjih letih vsakega prvega januarja uspe skočiti v morje. Kot bi si že na začetku leta hotel pognati kri po žilah, da bi ohranil veliko veselje do takšne in drugačne telovadbe. S tem nimam prav nobenih težav, saj se zlahka pripravim do miganja, športanja, kakor hočete.

In treba je migati, pa čeprav je to samo hoja za dosego priporočenega števila kilometrov ali pa sproščeno vandranje kar tako. Izbire so naravnost fantastične na dveh kolesih: križarjenje po mestu, potiskanje pedalov v hrib ali daljše potovanje na drug konec države.

Kratek tek je tudi priložnost za spoznavanje drugih predelov mesta, nogometna druženja so nagrajena s tretjim polčasom, v fitnesu nahranimo radovednost, golf preizkuša fiziko in um ... In, prosim, nikar ne pretiravajte.