Hajduk živi večno

Lahko zamenjaš državo, lahko zamenjaš ženo, nikakor pa ne moreš zamenjati kluba, za katerega ti bije srce od otroštva. Morda se to zdi marsikomu prismuknjeno, če ne celo za obravnavo pri pristojnem strokovnjaku, toda vedeti je treba, da se s tem strinja ali to vsaj razume najmanj polovica človeštva. Nekaj torej mora biti na tem.

Od leta 2005 nogometaši Hajduka iz Splita niso osvojili naslova hrvaškega prvaka, zato si lahko bolje seznanjeni z naravo športa in navijanja predstavljate, koliko pomilovanja, norčevanja in podobnih pristopov sem deležen že dve desetletji. Ker gre za prijatelje, kolege, znance in druge, od katerih večina podobno diha v svojem nogometnem življenju, ne manjka niti humorja, ki vsaj za trenutek premaga rezultatsko grenkobo, a hkrati okrepi sanje o novih velikih uspehih ljubljenega kluba, ki bi sicer morali priti v vsaki naslednji sezoni. Namesto tega si že 20 let sledijo razočaranja in ta začuda še krepijo upanje in pripadnost klubu, ki se ne more znebiti nerazumljivega prekletstva.

Prva jutranja kava v lončku z grbom »majstora s mora«, dnevno čtivo Slobodna Dalmacija, na obesku za ključe je vselej tu, bele majice in modri džins se nosijo drugače, če navijaš za splitske »bile«. Ni treba ugibati, kam vodi pot na osrednji poletni dopust. In da bi bil na tej poti vsak mesec, če ne bi priznaval še drugega sveta. Lahko me imate za mazohista, ker se v Zagrebu družim s sicer uglajenimi privrženci Dinama, saj je moj srčni purgerski prijatelj Darin zapisan modri barvi. Stalno mi ponavljajo, da imam samo eno hibo ... Spet – ni treba ugibati.

Koliko čustev, koliko pesmi, koliko zgodb, koliko čudovitih splitskih noči ... Dalmatinci z razlogom pravijo, da tujec nikoli ne bo dojel. Ko na polnem Poljudu zadoni »ja ne mogu drugo nego da ga volin«, sem vedno znova prepričan, da bom umrl srečen, ker bo Hajduk živel večno.