Kostanjeva nostalgija

Dišeči jesenski gozd me je vrnil v čas, ko so bili moji fantje še fantki in so večer za večerom hoteli poslušati zgodbo o Kostanjevem škratku. Tile verzi tankočutne Neže Maurer bodo z nami za vedno: Skrije se pod korenine – /še besedice ne zine –/pa bodice ostre kuje./Niti ure ne miruje. // Od poletja do jeseni/so oklepi narejeni./In potem gre škratek spat –/mi pa sladki kostanj brat!

Oktobrski haiku

V mislih na škratke sem odtavala po mehki poti pod visokimi kostanji, pod nogami pa so se mi ves čas motale že izpraznjene ježice. Spet sem zamudila pravi trenutek, tako kot za borovnice, sem pomislila. Ko je nasproti prišla družina z dvema velikima košarama, polnima sijočih rjavih plodov, mi je postalo jasno: tile so pobrali še tisto, česar niso že mnogi pred njimi.

Opustila sem že upanje, ko se je pred mano pojavilo drevo, ki je svoje plodove očitno otreslo pozneje kot druga. Zamudnica se je srečala z zamudnikom in čisto vse, kar sem našla, sem si natlačila v žepe jopice in hlač, da sem bila videti kot kakšen michelinko. Kostanjčki so bili majhni in neugledni, zato sosprehajalec ni razumel moje nabiralniške vneme. Kako pičla je moja »nabirka«, sem spoznala pri zelenjavarju, kjer so se maroni po velikosti skoraj kosali s klementinami.

Zvečer je doma zadišalo po pečenem kostanju, ki sem ga nabrala lastnoročno in ga še vročega zavila v časopisni papir. Skeptični sosprehajalec je priznal, da je nenavadno okusen, mene pa je vonj vrnil v večere, ko je kostanj doma pekel moj oče. In v tiste temačne zimske popoldneve, ko smo se mulci potikali okrog Tromostovja in so nas poleg simpatij greli tudi vroči kostanji iz številnih zelenih hišk.

In spomnila sem se, kako sem kot 13-letnica v Skopju prvič pokusila kostanjev pire, najboljši doslej. Prav tam je te dni moj sin, morda bo tudi njemu ostal v spominu sladkasti okus. Iz kostanjev se rojevajo krasne pesmi in lepi spomini.

Zvečer je doma zadišalo po pečenem kostanju ... FOTO: Ankele Špela