Pod glasnim nebom

Na eni od nemških televizij so pred leti predvajali precej bizarno reportažo o kampiranju in ljudeh, ki proste dni preživljajo domnevno povezani z naravo. Takšna je bila namreč izvirna ideja kampiranja, a saj vemo, da se je sčasoma precej izrodila. Kje so reportažo posneli, niti ni pomembno, saj bi podobne prizore našli marsikje. S kamero so se sprehodili med dopustniki, ki so poletne tedne že leta preživljali­ v istem kampu in so se temu primerno tudi obnašali. Naredili so namreč vse, da so udobje domače dnevne sobe prenesli na dopustniško lokacijo. Eden od pavšalistov je pripeljal s seboj zbirko kaktusov, gospa si je uredila vrtiček s paradižniki, nekdo si je svoj teritorij zamejil z leseno ograjo, neki moški si je za večjo komoditeto kar na parceli iz zidakov postavil zasebno stranišče. Drugi je v kamero prostodušno razložil, da si je prostor za televizijski sprejemnik v prikolici urezal kar z motorko v eni od omar.

Podobne prizore lahko vidiš marsikje, recimo v kampu južno od Neaplja, v katerem so stalni gostje z orjaškimi ponjavami prekrili prikolice in ustvarili popolno senco, v katero ni prodrl niti en sončni žarek. Svetloba je sevala le s televizijskih zaslonov.

Tudi iz svojih spominov lahko izbrskam, kako nič kaj skrbno s(m)o se pred leti obnašali ob enem od najlepših slovenskih jezer. Uporaba šamponov med kopanjem v jezeru je bila precej razširjena, pa tudi gradnja lesenih ogrodij za pomivanje posode, ki so dočakala naslednje leto. Danes se kaj takšnega seveda ne more več zgoditi.

Med nedavnim dopustom v kampu na enem od bližnjih hrvaških otokov sem dojela, da se nekatere stvari niso spremenile. Dolgoletni kampisti se ob snidenju še vedno navdušeno objemajo v pričakovanju čudovitega skupnega poletja. Ljudje, vajeni živeti na očeh drugih, se še vedno obnašajo kot doma, navijajo muziko in si vpijejo prek zaliva: »Matej, pridi na kosilo. Ne, oči, zdaj lovim ribe. Matej, pridi takoj. Ne, oči, ne še zdaj.«

Slovenci smo očitno še vedno najglasnejši.