Čakajoč na nepozabni okus

Vedno ko se odpravljam na potovanje in brskam po spletu, pomislim, kako so to »počeli nekoč«, v generaciji mojih staršev in njihovih prijateljev. Brez interneta, brez navigacije, večkrat tudi brez pravega znanja jezikov. Pa je kar šlo. Na cilju so se preprosto ustavili pred prvim primernim hotelom in vprašali ali nakazali, ali imajo kakšno prosto sobo. Če ni šlo v prvo, je šlo v drugo ali tretje, vedno pa je nekako šlo.

Tudi tedaj se je vedelo, kaj je »treba videti«, a črednega nagona je bilo gotovo manj kot danes. Saj najbrž veste, o čem govorim. Če greste v Rim, si morate »obvezno« privoščiti sladoled nedaleč od Panteona, v »najboljši in najbolj znameniti slaščičarni« Venchi, če greste v Neapelj, je treba nujno pokusiti pico v najboljši piceriji v Italiji, torej tudi na svetu. Njeno ime sem pozabila, ne pa tudi dolge vrste pred njo, predolge, da bi se mi ljubilo čakati. In če greste v Lizbono, seveda morate pokusiti pastel de nata, tradicionalno sladico iz jajčne kreme, in čeprav jih prodajajo povsod, si le dve pekarni zaslužita, da se postavite v praviloma vedno dolgo vrsto pred njima. Ena je Manteigaria, druga pa lična Pastéis de Belém, kjer izdelujejo istoimenske sladice že od leta 1837 po receptih bližnjega osupljivega samostana Jeronimos.

Pred leti sem nasedla na spletu objavljenemu nasvetu, ki ga je verjetno prebralo na desettisoče ljudi, da je v Madridu nujno obiskati tipično tradicionalno gostilno, v katero zahajajo le domačini. Ko sem vstopila, mi je padlo v oči, da so vsi »domačini« pripotovali z Daljnega vzhoda. Od takrat poslušam le nasvete iz prve roke. Če grem mimo priporočene lokacije in ni gneče, se ustavim, drugače jo preprosto ignoriram. Le ob nedavnem obisku Lizbone sem prekršila svoje pravilo in se potrpežljivo postavila v vrsto. Tudi po 22 letih je namreč v mojem spominu ostal zapisan okus pastéis de Belém. In tako bo tudi ostalo, le upam, da nanj ne bom čakala nadaljnjih 22 let.